Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (73.564-73.588)


  1.      povédka  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž., redko pripovedka: zbirati bajke, povedke in pravljice 2. zastar. zgodba, povest: povedka je bila preveč poučna in razvlečena ♪
  2.      povédkov  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na povedek: povedkove značilnosti / povedkov odvisnik odvisni stavek, ki izraža povedkovo določilo nadrednega stavka; povedkov prilastek nesamostojni stavčni člen, ki pojasnjuje samostalniški osebek, predmet in se dá razviti v samostojen stavek z glagolom biti; povedkovo določilo nesamostojni stavčni člen, ki dopolnjuje pomensko nepopolne glagole ♪
  3.      povédkovnik  -a m (ẹ̑) lingv. nepregibna beseda, ki s pomožnim glagolom tvori povedek: v stavku Zunaj je mraz, temno sta mraz in temno povedkovnika ♪
  4.      povédnik  -a m (ẹ̑) lingv. glagolska oblika za izražanje povednega naklona: uporabiti povednik ♪
  5.      povedríti  -ím dov., povédril; povedrèn (ȋ í) krajši čas vedriti: povedriti v pastirski koči ♪
  6.      povêlek  -lka m (ē) zastar. ukaz, povelje: izpolniti gospodarjev povelek; oster povelek ♪
  7.      povelíčanec  -nca m (ȋ) rel. kdor je poveličan: slika Kristusa in poveličancev; njen obraz je žarel kakor obraz poveličanca ♪
  8.      povelíčanje  -a s (ȋ) glagolnik od poveličati: poveličanje žrtvujoče se žene v romanu / recitirati v poveličanje junaka / trpljenje in poveličanje // rel. stanje poveličanega človeka: poteze upodobljenih svetnikov izražajo poveličanje ♪
  9.      povelíčati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, da kaj dobi velik ugled, veljavo: poveličati delo; njeno ime je poveličal v veliko pesmih; poveličati in ponižati 2. knjiž. poplemenititi, očistiti: trpljenje človeka poveliča // rel. narediti deležnega božjih lastnosti: Bog bo mučence poveličal ● zastar. poveličati vesti napihniti povelíčan -a -o: dolgo je strmel v poveličani obraz mrtvega prijatelja; v povesti je poveličana njihova junaška preteklost; sam.: sreča poveličanih ♪
  10.      poveličeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor poveličuje: poveličevalec materinske ljubezni, zgodovine ♪
  11.      poveličeválen  -lna -o prid. (ȃ) ki poveličuje: poveličevalne besede ♪
  12.      poveličevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poveličevati: poveličevanje junaštev, uspehov ♪
  13.      poveličeváti  -újem nedov. (á ȗ) izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: poveličevati lepoto narave, telesa; v pesmi, s pesmijo poveličevati; pretirano poveličevati / poveličevati samega sebe poveličeván -a -o: zelo poveličevane naravne lepote ♪
  14.      poveljáviti  -im dov. (á ȃ) jur., navadno v zvezi z zakonska zveza narediti veljavno ♪
  15.      povêlje  -a s (ē) kratek ustni ukaz, zlasti v vojski: slišati je glasna povelja desetarjev / ustaviti se na povelje stoj ♦ voj. dnevno povelje s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan // ukaz sploh: zaradi novega povelja smo odpluli predčasno; čakati na povelje za odhod; izdati povelje o deportaciji / pokazati povelje listino z ukazom / na povelje, star. po povelju deželnega glavarja so ga zaprli / šalj., kot pritrdilni odgovor na izraženo željo, zahtevo na povelje, draga žena, je rekel; pren. iz možganov se prenesejo povelja po živčnih poteh v druge organe ● zastar. pod polkovnikovim poveljem so odšli proti meji poveljstvom; vstali so kakor na povelje zelo hitro in vsi hkrati ♪
  16.      poveljeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poveljevanje: poveljevalni jezik / njegov glas je bil preveč poveljevalen ♪
  17.      poveljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poveljevati: biti izšolan za poveljevanje modernim vojaškim enotam / razprave o načinu in jeziku poveljevanja v vojski / izročiti poveljevanje najsposobnejšemu poveljstvo ♪
  18.      poveljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opravljati vodilne, voditeljske funkcije v vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljevati bataljonu, četi; na desnem krilu je poveljeval novi poročnik / poveljevati trdnjavi // opravljati vodilne, voditeljske funkcije v kaki enoti, skupini sploh: poveljevati mladinski delovni brigadi; poveljevati gasilski četi / poveljevati vesoljski ladji / ekspr. otrokom iz soseske je poveljeval naš najmlajši jim ukazoval, jih vodil 2. izrekati povelja: komandir je poveljeval glasno in razločno / dov. poročnik je poveljeval: na desno ♦ voj. poveljevati zbor ukazati vojakom, naj se postavijo v zbor poveljujóč -a -e: dvignil se je iz rova, poveljujoč: juriš; knjiž. zmotili so ga poveljujoči materini klici ukazujoči ♦ voj. javil se je pri poveljujočem oficirju oficirju, ki poveljuje v enoti ♪
  19.      povêljnica  -e ž (ȇ) ženska oblika od poveljnik: hitro se je znašla in začela ukrepati kot prava poveljnica ♪
  20.      povêljnik  -a m (ȇ) kdor poveljuje vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljnik je pregledal utrdbe; poveljnik bataljona, čete / vrhovni poveljnik oboroženih sil ∙ ekspr. lahko je biti poveljnik po bitki ukazovati, dajati nasvete potem, ko je stvar že končana // kdor poveljuje kaki enoti, skupini sploh: taboriščni poveljnik; poveljnik ladje, letala / ekspr. dečki so ga priznavali za svojega poveljnika vodjo, voditelja ♪
  21.      povenéti  -ím dov. (ẹ́ í) drug za drugim oveneti: rože so povenele; jesen je prišla, vse je povenelo in usahnilo ♪
  22.      povéniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas drug za drugim oveneti: ta roža hitro povene ♪
  23.      povérek  -rka m (ẹ̑) drog za nošenje na rami: prekladala je poverek z ene rame na drugo; natakniti polni vedri na poverek ♪
  24.      poverílen  -lna -o prid. (ȋ) polit., v zvezi poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države: poverilna in odpoklicna pisma ♪
  25.      poverílnica  -e ž (ȋ) nav. mn., polit. akreditivna pisma, poverilna pisma: izročiti, prejeti poverilnice ♪

   73.439 73.464 73.489 73.514 73.539 73.564 73.589 73.614 73.639 73.664  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA