Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (72.514-72.538)
- póltovóren in póltovôren -rna -o [u̯t] prid. (ọ̑-ọ́; ọ̑-ó) v zvezah: poltovorni avtomobil manjši avtomobil za prevoz tovorov; poltovorna ladja ladja za hkraten prevoz tovora in potnikov ♪
- póltrájen -jna -o [u̯t] prid. (ọ̑-ā) agr. ki ostane določen krajši čas užiten, dober: poltrajni kruh; poltrajne klobase, konzerve ♪
- póltrák -a [u̯t] m (ọ̑-ȃ) geom. na eni strani omejena ravna črta: točka deli premico na dva poltraka / negativni, pozitivni poltrak koordinatne osi s koordinatnim izhodiščem na eni strani omejena ravna črta na koordinatni osi, na kateri imajo točke negativne, pozitivne koordinate ♦ mat. številski poltrak na katerem so od števila nič ali negativna ali pozitivna števila ♪
- póltŕd -a -o [u̯t] prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-ŕ) srednje trd: poltrda snov ♦ agr. poltrdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi kot mehki in z večjim odstotkom kot trdi sir ♪
- póltŕden -dna -o [u̯t] prid. (ọ̑-ŕ ọ̑-r̄) ki ima stalno obliko in spremenljivo prostornino: vosek, smola in druge poltrdne snovi ♪
- poltrétji -a -e [u̯t] štev. (ẹ́) izraža število dve in pol: zid je visok poltretji meter; poltretjo uro hoda dve uri in pol / otroci od poltretjega leta naprej ♪
- polu gl. pol prisl. ♪
- polúcija -e ž (ú) 1. med. iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti v spanju: imeti polucije 2. knjiž. onesnaženje, onesnaževanje: polucija rek, zraka ♪
- polúckati -am dov. (ȗ) pog., ekspr. popiti (alkoholno pijačo): poluckati vino in žganje / polucka tudi pol litra kave ♪
- polúkati -am dov. (ȗ) zastar. pogledati, pokukati: polukati skozi ključavnico / prve pomladanske cvetlice so že polukale iz zemlje ♪
- polúlanka -e ž (ȗ) otr. deklica, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča: polletna polulanka ♪
- polúlati -am dov. (ȗ) otr. zmočiti s sečem: otrok polula plenice; pes je polulal drog polúlati se opraviti malo potrebo: ali si se že polulal; polulati se v hlačke / otrok se polula v kahlico polúlan -a -o: otrok je polulan; polulane plenice ♪
- polúmpati -am dov. (ȗ) pog. krajši čas veseljačiti, popivati: včasih rad (malo) polumpa ♪
- póluráden -dna -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȃ) ki ima določene značilnosti uradnega: poluradna izjava / poluradno glasilo / poluradni rezultati ♦ jur. poluradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi posvetovanja o določenih vprašanjih pólurádno prisl.: poluradno potrditi novico ♪
- pólúren -rna -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȗ) ki traja pol ure: poluren odmor, sprehod; polurna zamuda ♪
- polúta -e ž (ū) 1. polovica zemeljske oble; polobla: severna, zahodna poluta / zemeljska poluta 2. anat. polovica velikih ali malih možganov; hemisfera: desna poluta / možganska poluta 3. publ., navadno s prilastkom stran, del: izobraževalna in raziskovalna poluta muzejstva / temna in svetla poluta življenja ♪
- polután -a m (ȃ) zastar. 1. mešanec, križanec: mati tega polutana je Kitajka, oče pa Amerikanec / polutan konja z oslico 2. izrodek, izvržek: moralni polutan ♪
- poluterániti -im dov. (á ȃ) narediti kaj protestantsko, evangeličansko: poluteraniti prebivalce; poluteranilo se je zlasti plemstvo ♪
- polútnik -a m (ȗ) knjiž. umišljen krog na zemeljski površini, ki deli zemljo na severno in južno polovico; ekvator: pokrajine ob polutniku ♪
- pólvečéren -rna -o [u̯v] prid. (ọ̑-ẹ́) v zvezi polvečerna obleka boljša, navadno srednje dolga, ženska obleka za popoldanske ali večerne družabne prireditve: prišla je v polvečerni obleki ♪
- pólvélter [u̯v] neskl. pril. (ọ̑-ẹ́) šport., v zvezi polvelter kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 60 in 63,5 kg: zmagati v polvelter kategoriji; boksar polvelter kategorije ♪
- pólvodník -a [u̯v] m (ọ̑-í) nestrok. polprevodnik: uporaba polvodnikov v elektroniki / izdelovati polvodnike ♪
- pólvolnén -a -o [u̯v] prid. (ọ̑-ẹ̑) tekst. ki ima bombažno osnovo in volnen votek ali obratno: polvolnena tkanina / polvolneno krilo ♪
- pólza -e [u̯z] ž (ọ́) knjiž., redko plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino; drča: spustiti hlod po polzi ◊ agr. drog na sprednjem delu voza, po katerem pri zavijanju drsi, se premika sora ♪
- polzáča -e [u̯z] ž (á) zool. manjša sladkovodna riba s šestimi brčicami okrog ust; nežica: v akvariju goji tudi polzače ♪
72.389 72.414 72.439 72.464 72.489 72.514 72.539 72.564 72.589 72.614