Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (6.951-6.975)


  1.      stotína  -e ž (í) 1. del na sto enakih delov razdeljene celote: ostala mu je le kaka stotina zaslužka / stotina grama, litra 2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: napekla je stotine hlebov kruha; prevozili so že stotine kilometrov / posekali so na stotine dreves ♪
  2.      stotínka  -e ž (ȋ) del na sto enakih delov razdeljene merske enote: stotinka miligrama; stotinka sekunde ♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05 ♪
  3.      stotínski  -a -o prid. (ȋ) ki temelji na delitvi enote na sto delov: stotinski sestav ♪
  4.      stótisočák  -a m (ọ̑-á) vrednost sto tisoč denarnih enot: porabiti nekaj stotisočakov // pog. bankovec v vrednosti sto tisoč (starih) dinarjev: plačati s stotisočakom ♪
  5.      stótisočér  -a -o štev. (ọ̑-ẹ̑) ekspr. številen, mnog: tega se veselijo stotisočeri otroci; stotisočera množica delovnega ljudstva stótisočéro prisl.: uslugo vam bom stotisočero poplačal ♪
  6.      stótisočéro  štev. neskl. (ọ̑-ẹ̑) ekspr. veliko, mnogo: ljubezen do gor je segla v stotisočero src ♪
  7.      stótisočglàv  in stótisočgláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ekspr. številen, zelo velik: stotisočglava množica; stotisočglava vojska ♪
  8.      stótísoči  -ev m mn. (ọ̑-ȋ) ekspr. nedoločena večja količina: Stotisoči padajo; ali jih vidiš? (I. Cankar) / na stotisoče ljudi strada ♪
  9.      stótísoči  -a -e štev. (ọ̑-ȋ) ki v zapovrstju ustreza številu sto tisoč: stotisoči obiskovalec razstave ♪
  10.      stótisočína  -e ž (ọ̑-í) del na sto tisoč enakih delov razdeljene merske enote: stotisočina sekunde ♦ fiz. stotisočina newtona ♪
  11.      stótisočínka  -e ž (ọ̑-ȋ) del na sto tisoč enakih delov razdeljene merske enote: stotisočinka sekunde ♪
  12.      stótísočkrat  prisl. (ọ̑-ȋ) ekspr. velikokrat, mnogokrat: stotisočkrat ponovljeni gib / stotisočkrat večja razdalja veliko ♪
  13.      stótisočlétje  -a s (ọ̑-ẹ̑) doba, ki traja sto tisoč let: stotisočletje v zemeljski zgodovini / ekspr. ledena doba je za stotisočletja pokopala gore v led za zelo dolgo ♪
  14.      stótnica  -e ž (ọ̑) star. stotnikova žena: stotnik in stotnica ♪
  15.      stotníja  -e ž (ȋ) 1. pri starih Rimljanih vojaška enota, približno sto mož: konjeniška, pehotna stotnija; stotnija rimskih vojščakov 2. star. skupina stotih ljudi: stotnija planincev je šla v hribe ♪
  16.      stotníjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na stotnijo: stotnijski poveljnik / stotnijska kolona ♪
  17.      stótnik  -a m (ọ̑) 1. pri starih Rimljanih poveljnik stotnije: konjeniški stotnik / rimski stotnik 2. v stari Avstriji oficirski čin, za stopnjo nižji od majorja, ali nosilec tega čina: stotnik in feldvebel ♪
  18.      stóváten  -tna -o prid. (ọ̑-ȃ) elektr. ki ima priključno moč sto vatov: stovatna žarnica ♪
  19.      stovóriti  -im tudi stovoríti -ím dov., stovóril (ọ̄ ọ̑; ȋ í) spraviti kaj kam, zlasti na živali: stovoriti blago v mesto ♪
  20.      stôžčast  tudi stóžčast -a -o prid. (ó; ọ́) ki ima obliko stožca: stožčast hrib; stožčaste krošnje jelk; stožčasto pokrivalo / stožčasta oblika ♦ teh. stožčasti ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev stôžčasto tudi stóžčasto prisl.: stožčasto padajoča svetloba ♪
  21.      stôžec  tudi stóžec -žca m (ó; ọ́) 1. geom. telo, ki ga omejujeta krog in plašč: narisati stožec; izračunati prostornino stožca / dopolnilni stožec ki dopolnjuje prisekani stožec do popolnega stožca; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; krožni stožec katerega vodilka je krožnica; pokončni ali rotacijski stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; prisekani stožec telo, ki ga omejujeta dva vzporedna, različno velika kroga in plašč; vodilka stožca krivulja, po kateri drsi skozi neko stalno točko potekajoča premica in pri tem opiše stožčasto ploskev 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: v daljavi se je dvigal goli stožec vrha; stožec močne svetlobe / zviti papir v stožec 3. teh. navadno prisekanemu stožcu podoben (samostojen) del orodja, priprave: zasukati stožec pipe; zaklopka na stožec ♪
  22.      stožér  tudi stožêr -a m (ẹ̑; ȇ) knjiž. 1. jedro, središče: stroji so stožer industrije / postal je stožer narodnega gibanja 2. redko tečaj: sneti vrata s stožerov ● zastar. oficirji glavnega stožera štaba; zastar. zastava na stožeru na drogu ♪
  23.      stožéren  tudi stožêren -rna -o prid. (ẹ̑; ȇ) zastar. glavni, osrednji: latinščina je bila stožerni predmet takratne srednje šole ♪
  24.      stožérnica  tudi stožêrnica -e ž (ẹ̑; ȇ) geom. krivulja, ki nastane pri preseku dvojnega krožnega stožca; stožnica: hiperbola, elipsa in druge stožernice; gorišče stožernice ♪
  25.      stožína  -e ž (í) 1. nar. (debelejši) kol sredi stoga, kope: seno okoli stožine 2. knjiž. poševen drog na prednjem delu premca; kosnik: val je zmočil stožino ♪

   6.826 6.851 6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026 7.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA