Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (68.889-68.913)


  1.      otóček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od otok: samoten otoček sredi oceana / otočki trave ♪
  2.      otóčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na otok: otočno podnebje / otočna država; pren., knjiž. Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo ♪
  3.      otóčič  -a m (ọ̑) nav. ekspr. otoček: otočič sredi široke reke / otočiči tajajočega se snega ♪
  4.      otóčje  -a s (ọ̑) več otokov, otoki: otočje v oceanu ♪
  5.      otódi  prisl. (ọ̄) zastar. malo prej, pravkar: naša mala je šele otodi zaspala ♪
  6.      ôtok  -óka m (ó ọ́) 1. del kopnega sveta, obdan z vodo: prepeljali so se na otok; izkrcati se na otoku; živeti na otoku; ladja je plula ob otoku; otok na jezeru, reki; otoki na morju; ta kraj je bil zanj kot otok miru sredi razburkanega morja / koralni otok ki so ga zgradile korale; pren., ekspr. otok obilja v morju revščine ∙ publ. Otok Velika Britanija, Anglija ♦ geogr. rečni otok; geol. vulkanski otok ki so ga zgradile predornine 2. s prilastkom navadno manjša površina, ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje od okolja: travnati otoki v puščavi / jezikovni otok; narodnostni otok 3. grad. označeni ali dvignjeni del vozišča zlasti za usmerjanje prometa: obvezna smer okoli otoka / usmerjevalni otok; otok za pešce / prometni otok ♪
  7.      otòk  in otók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) star. oteklina: otok se je naglo širil ♪
  8.      otólči  otólčem [ou̯] dov., otólci otólcite in otolcíte; otólkel otólkla (ọ́) 1. s tolčenjem, udarjanjem odstraniti: otolči sneg s čevljev / otolkli so samo nekaj mernikov pšenice otepli 2. redko obtolči: otolči posodo / otolči si kolena otólčen -a -o: ves otolčen in opraskan je prišel domov; otolčeno sadje ♪
  9.      otolít  -a m (ȋ) nav. mn., anat. drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni kamenčki ♪
  10.      otomán  -a m (ȃ) 1. zastar. divan, otomana: spati na otomanu 2. tekst. močna ripsasta tkanina za plašče, kostime, blazinjenje pohištva: kostim iz otomana; neskl. pril.: otoman plašč ♪
  11.      otomána  -e ž (ȃ) oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem: ležati, sedeti na otomani ♪
  12.      otòn  -óna in -ôna m (ȍ ọ́, ó) nar. tolmun: po otonih so plavale postrvi ♪
  13.      otopéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati manj občutljiv za zunanje dražljaje: vsi čuti so mu otopeli; za bolečine je že otopel 2. izgubiti voljo, zanimanje za kaj: zaradi prestanega gorja je otopela; od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel / duševno otopeti // pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki: ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva / čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel; vest jim je že čisto otopela 3. redko postati top, manj oster: ostri robovi kamenja so hitro otopeli otopèl in otopél -éla -o: ostali so neprizadeti, otopeli; čustveno otopel človek; otopel za lepoto; prisl.: otopelo strmeti predse ♪
  14.      otopévati  -am nedov. (ẹ́) 1. postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje: čuti mu otopevajo; otopevati za bolečine 2. izgubljati voljo, zanimanje za kaj: po tem dogodku je polagoma otopevala; pri enoličnem delu je začel otopevati // pojavljati se v manjši meri, v manj izraziti obliki: občutek zadovoljstva je otopeval; zavest krivde mu otopeva / nasprotja med njimi otopevajo 3. redko postajati top, manj oster: rezilo začenja otopevati ♪
  15.      otopíti 1 -ím dov., otópil (ȋ í) 1. narediti topo, manj ostro: otopiti rezilo / otopiti ostre robove kamna 2. povzročiti, da postane kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje: dolgotrajna bolezen je otopila čute; alkohol mu je otopil živčevje 3. povzročiti, da kdo izgubi voljo, zanimanje za kaj: trdo življenje ga je otopilo // povzročiti, da se kaj pojavi v manjši meri, v manj izraziti obliki: dogodek mu je otopil občutek krivde / to okolje mu je otopilo vest otopljèn -êna -o: otopljena konica; njena čustva so bila nekam otopljena ♪
  16.      otoplítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od otopliti: potrebna je otoplitev nog / Slovenijo je zajela nenadna otoplitev ♦ meteor. insolacijska otoplitev ♪
  17.      otoplíti  -ím dov., otóplil (ȋ í) knjiž. ogreti: najprej so mu otoplili noge / sonce jih je malo otoplilo / prijazna beseda ga je otoplila otoplíti se postati toplejši: vreme se je otoplilo; brezoseb. zadnje dni se je nekoliko otoplilo / sneg se je na soncu otoplil začel tajati ♪
  18.      otórej  prisl. (ọ̑) star. tako zelo: nisem mislil, da je otorej občutljiv; elipt. letina je otorej, da take še ne pomnijo ♪
  19.      otoréj  prisl. (ẹ̑) star. ob tem času, ob tej uri: jutri otorej se spet srečava ♪
  20.      otorinolaringológ  -a m (ọ̑) zdravnik specialist za otorinolaringologijo: pregled pri otorinolaringologu ♪
  21.      otorinolaringologíja  -e ž (ȋ) veda o ušesu, nosu, grlu in njihovih boleznih ♪
  22.      otovárjati  -am nedov. (á) spravljati tovor, blago zlasti na tovorno žival: otovarjati mule s težkimi vrečami ♪
  23.      otovóriti  -im tudi otovoríti -ím dov., otovóril (ọ̄ ọ̑; ȋ í) spraviti tovor, blago zlasti na tovorno žival: otovoriti konja / ekspr. otovoril se je s paketi otovórjen -a -o tudi otovorjèn -êna -o: biti težko otovorjen; otovorjena kakor mula je hitela domov ♪
  24.      otovréj  prisl. (ẹ̑) zastar. ob tem času, ob tej uri: jutri otovrej se spet vidimo ♪
  25.      otóžen  -žna -o prid., otóžnejši (ọ́ ọ̄) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek; biti, postati otožen; ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt // ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina otóžno prisl.: otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel; sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega ♪

   68.764 68.789 68.814 68.839 68.864 68.889 68.914 68.939 68.964 68.989  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA