Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (66.539-66.563) 
- obtičáti -ím dov. (á í) nav. ekspr. 1. ostati: otroci so obtičali na dvorišču / kost mu je obtičala v grlu; listič mu je obtičal med prsti; voz je obtičal v blatu / obtičati na mestu, v križišču; vedno se bojim, da boš kje obtičal / ptica je obtičala na drevesu / obtičati na določeni razvojni stopnji 2. ne dokončati, ne opraviti začetega: obtičati sredi stavka; obtičal je pri prvem poglavju knjige // prenehati, ne nadaljevati se: delo je po nekaj dneh obtičalo; napad je obtičal pred mestom ● ekspr. beseda mu je obtičala v grlu, na jeziku ostala; ekspr. pogled ji je obtičal na njegovih žuljavih rokah obstal, se ustavil; ekspr. te pravljice so mu obtičale v mislih, spominu ostale; ekspr. v tretjem razredu je obtičal padel; ekspr. obtičal je med starimi pojmi uporablja stare pojme ♪
- obtípati -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) 1. s tipanjem ugotoviti, najti: v obleki je obtipal zašit denar; obtipati kljuko, vrata 2. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik je obtipal boleče mesto ♪
- obtipávati -am nedov. (ȃ) s tipanjem preiskovati: kupci obtipavajo blago / ekspr. obtipavati koga z mislijo, očmi ♪
- obtóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obtok: obtočne naprave / obtočna masa denarja / obtočna črpalka za centralno kurjavo ♪
- obtočílo -a s (í) nav. mn., biol. organ za odvajanje in dovajanje krvi, limfe: bolezni obtočil; dihala in obtočila / krvna, limfna obtočila ♪
- obtòk -óka m (ȍ ọ́) 1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot // prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka 2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja // količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja ◊ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z
naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri ♪
- obtolčenína -e [ou̯] ž (í) med. poškodba tkiva zaradi udarca ob top predmet: obtolčenina možganov; obtolčenina na kolenu ♪
- obtólči -tólčem [ou̯] dov., obtólci obtólcite in obtolcíte; obtólkel obtólkla (ọ́) s tolčenjem poškodovati: obtolči opeko, posodo / ekspr. ves avtomobil je že obtolkel; obtolkla si je koleno // s tolčenjem, udarjanjem obdelati: obtolči kamen obtólčen -a -o: odbirati obtolčeno sadje; grobo obtolčeno kamenje ♪
- obtórej prisl. (ọ̑) zastar. zato: obtorej vas prosim, da mi odgovorite ♪
- obtoréj prisl. (ẹ̑) star. ob tem času, ob tej uri: zlatar je obtorej navadno na večerji ♪
- obtôžba -e ž (ō) 1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi; vznemiril jo je s svojimi obtožbami 2. jur. pismena ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca: ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo ♪
- obtôžben in obtóžben -a -o prid. (ȏ; ọ̑) nanašajoč se na obtožbo: obtožbeni predlog / obtožbeni govor ♪
- obtóžen -žna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na obtožence ali obtožbo: vse obtožno gradivo je bilo že zbrano / obtožna klop zatožna klop ◊ jur. obtožni postopek sodni postopek v zvezi z obtožbo; obtožni predlog obtožba upravičenega tožilca v skrajšanem kazenskem postopku za dejanje, ki se javno preganja ♪
- obtóženčev -a -o (ọ́) svojilni pridevnik od obtoženec: obtoženčev branilec; obtoženčev zagovor ♪
- obtóženec -nca m (ọ́) kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom // jur. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna ♪
- obtóženka -e ž (ọ́) ženska oblika od obtoženec: obtoženka krivde ni hotela priznati ♪
- obtoževálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor obtožuje: namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec // zastar. tožilec: javni obtoževalec ♪
- obtoževánje -a s (ȃ) glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja ♪
- obtoževáti -újem nedov. (á ȗ) delati, imeti koga za krivega česa: obtoževala ga je, da vohuni za njo; prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili obtožujóč -a -e: obtožujoče besede; obtožujoča dejstva; prisl.: obtožujoče govoriti ♪
- obtožílen -lna -o prid. (ȋ) s katerim se obtožuje: obtožilni spisi; obtožilne besede ♪
- obtožítelj -a m (ȋ) obtoževalec: namesto da bi jo oče branil, je bil njen obtožitelj / javni obtožitelj ♪
- obtožíti in obtóžiti -im dov. (ȋ ọ́) narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti ♦ jur. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo obtóžen -a -o: obtožen tatvine, uboja; obtožen je za umor; obtožena skupina; sam.: obtoženi je priznal svoje dejanje ♪
- obtóžnica -e ž (ọ̑) jur. pismena zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski postopek v glavno obravnavo: prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico / publ. obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj ♪
- obtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem odstraniti plodove z rastline: obtrgati fižol, koruzo // s trganjem odstraniti nepotrebne dele, stare liste: obtrgati liste 2. s trganjem načeti, poškodovati: obtrgati papir ♪
- obtrgávati -am nedov. (ȃ) s trganjem odstranjevati plodove z rastline: obtrgavati grah ♪
66.414 66.439 66.464 66.489 66.514 66.539 66.564 66.589 66.614 66.639 
