Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (66.139-66.163)


  1.      obkolítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obkoliti: obkolitev brigade; načrt za obkolitev / obkolitev Ljubljane z bodečo žico / bati se obkolitve; izogniti se obkolitvi ♪
  2.      obkolíti  -kólim dov. (ȋ ọ́) 1. postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja: obkolili so mesto in ga obstreljevali / obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji // postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: skupina policajev je obkolila demonstrante / obkoliti pobeglo žival 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago obkóljen -a -o: preskrbovanje obkoljenih čet; obkoljena postojanka ♦ čeb. obkoljena matica matica, tesno obdana od čebel in s tem ogrožena ♪
  3.      obkolítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obkolitev: obkolitvene čete / obkolitveni manever ♪
  4.      obkóljati  -am nedov. (ọ́) zastar. obdajati, obkrožati: poslopja obkolja visok zid / obkoljala nas je tema ♪
  5.      obkóljenec  -nca m (ọ́) kdor je obkoljen: na obkoljence so neprestano streljali ♪
  6.      obkoljeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obkoljevanje: obkoljevalni nameni / obkoljevalni manever, pohod ♪
  7.      obkoljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od obkoljevati: obkoljevanje osvobojenega ozemlja ♪
  8.      obkoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. postavljati se, nameščati se okrog nasprotnikovega položaja: začeli so obkoljevati postojanko / obkoljevali so umikajoče se enote // postavljati se, nameščati se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: videl je, da ga neznanci obkoljujejo 2. redko obdajati, obkrožati: redka drevesa so obkoljevala koče ♪
  9.      obkopáti  -kópljem tudi -ám dov., obkôplji obkopljíte tudi obkôpaj obkopájte; obkôpal (á ọ́, ȃ) skopati jarek okrog česa: ker šotorov niso obkopali, jih je zalivala voda ♪
  10.      obkoréj  prisl. (ẹ̄) zastar. izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja; kdaj: obkorej vzhaja sonce / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih žena ga je vprašala, obkorej je prišel domov ♪
  11.      obkrájen  -jna -o prid. (ȃ) ki je, se nahaja ob kraju, robu: obkrajni deli ploskve / obkrajna stebra sta višja od drugih ♦ anat. obkrajno živčevje živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje ♪
  12.      obkróžati  -am nedov. (ọ́) 1. gibati se, hoditi okrog česa: psa sta renče obkrožala vsak svoj trop / ptice so obkrožale ponesrečenca / zemljo obkroža množica satelitov kroži okoli nje 2. biti, nahajati se okrog česa: hotel obkroža borov gozd; vrtovi obkrožajo vas / čelo mu obkrožajo bujni lasje / obkrožal jih je gost dim // biti, obstajati v življenjskem okolju koga: seznaniti otroka s predmeti, ki ga obkrožajo 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen razmer, kot jih nakazuje samostalnik: obkrožati koga z ljubeznijo, skrbjo ● knjiž. take misli so ga obkrožale vso pot je premišljeval o tem obkrožajóč -a -e: obkrožajoč obroč; morje obkrožajoče dežele ♪
  13.      obkróženje  -a s (ọ́) glagolnik od obkrožiti: večkratno obkroženje lune / obkroženje črede, živali ♪
  14.      obkroževáti  -újem nedov. (á ȗ) obkrožati: zver je v čedalje manjših krogih obkroževala svojo žrtev / mogočni vrhovi obkrožujejo dolino ♪
  15.      obkrožítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obkrožiti: po večkratni obkrožitvi zemlje je vesoljec srečno pristal / obkrožitev številke pred izbranim kandidatom / prometna obkrožitev mesta ♪
  16.      obkrožíti  in obkróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. priti okrog česa: obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo / letalo je dvakrat obkrožilo mesto; satelit je nekajkrat obkrožil zemljo 2. narediti sklenjeno črto, črte okrog česa: obkrožiti ustrezni odgovor, številko; na listku obkrožiti izbranega kandidata 3. postaviti se, pojaviti se okrog koga: govornika so obkrožili novinarji; radovedneži so ga obkrožili / ekspr. truden nasmeh je obkrožil njena usta 4. narediti krožno pot: kri obkroži telo v eni minuti; pren. novica je obkrožila svet ● nova cesta bo mesto obkrožila bo v loku speljana okrog njega; redko obkrožiti hišo z vrtom obdati obkróžen -a -o: z visokimi gorami obkrožena dolina ♪
  17.      obkváčkati  -am dov. (ȃ) s kvačkanjem narediti črto, pas okrog česa: obkvačkati vratni izrez, žepni robček; obkvačkati z dvema vrstama petelj ♪
  18.      óbla  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. zaobljen, okrogel predmet: steklena obla; rečni kamni z obliko oble ♦ obrt. rokavna obla zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez 2. geogr., v zvezi zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko: severna polovica zemeljske oble; plasti zemeljske oble // knjiž., s prilastkom zemlja sploh: obiskal je večino dežel na naši obli / prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu ● knjiž., ekspr. vzhod sončne oble sonca ♪
  19.      obláčec  -čca m (ȃ) star. oblaček: oblačci na nebu / oblačec dima ♪
  20.      obláček  -čka m (ȃ) manjšalnica od oblak: na nebu ni bilo niti enega oblačka; beli, mrenasti oblački; čreda oblačkov / oblaček dima / oblaček rib ● tekst v oblačku pri stripu v liku ovalne oblike, navadno s koničastim delom, usmerjenim k ustom, glavi govoreče osebe ♪
  21.      obláčen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oblake: oblačna gmota / oblačno nebo / oblačen dan; oblačno vreme ∙ ekspr. njegovo oblačno čelo se je ob teh besedah razjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; ekspr. domov je prišel nekam oblačen slabe volje, nerazpoložen obláčno prisl., navadno v povedni rabi: ker je oblačno, se zvezde ne vidijo; publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno; sam.: menjavalo se je jasno in oblačno ♪
  22.      obláčenje  -a s (á) glagolnik od oblačiti: oblačenje krila, plašča; oblačenje in šminkanje / pričeska se sklada z njenim načinom oblačenja; revija sodobnega oblačenja ♪
  23.      oblačíca  -e ž (í) knjiž. (nevihtni) oblak: nebo so prekrile oblačice; grozeča, hudourna oblačica / od vzhoda je priplavala megličasta oblačica / oblačice se zbirajo nad njegovo glavo ♪
  24.      oblačílce  -a s (ȋ) manjšalnica od oblačilo: otroško oblačilce ♪
  25.      oblačílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oblačilo ali oblačenje: oblačilna omara / oblačilna industrija, stroka / drobni oblačilni predmeti ♦ usnj. oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice ♪

   66.014 66.039 66.064 66.089 66.114 66.139 66.164 66.189 66.214 66.239  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA