Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (61.489-61.513)


  1.      méželj  -žlja in -na [žǝl] m (ẹ́) 1. zastar. filister, ozkosrčnež: ti mežlji in uradniki ne bodo nikdar zavedni; tipičen dunajski meželj 2. nar. vez, s katero je privezana trta h kolu: Truden ko meželj pri trti (F. Bevk) ♪
  2.      mežík  -a [mǝž in mež] m (ȋ) gib veke, pri katerem se oko zapre in takoj spet odpre: pri vsakem mežiku je čutil rahlo bolečino ♪
  3.      mežíkanje  -a [mǝž in mež] s (ȋ) glagolnik od mežikati: mežikanje zaradi močne svetlobe / mežikanje med fanti in dekleti / mežikanje starega svetilnika ♪
  4.      mežíkati  -am [mǝž in mež] nedov. (ȋ) 1. zapirati in odpirati oči: oči ga pečejo, zato tako mežika; mežika zaradi nenadne močne svetlobe / mežikati z očmi / murni so zaspano mežikali v sonce; pren., ekspr. cvetlice mežikajo v popoldanskem soncu 2. z zapiranjem in odpiranjem oči, zlasti enega očesa, izražati kaj, opozarjati na kaj: ženske so mu pomenljivo mežikale; pri mizah si bodo mežikali: to je tisti rogonosec; pren. srednjeveška mesta so mežikala kmetu, ker so potrebovala rokodelce 3. ekspr. prižigati se in ugašati; utripati: svetilnik enakomerno mežika / šofer je nervozno mežikal z žarometi // dajati vtis utripanja, ukinjanja svetlobe: skozi veje so mežikale lučke; okenca bajte so mežikala v noč / z neba so mežikale zvezde mežikáje knjiž.: obstala sta in mežikaje gledala v svetlo luč; pomenljivo mežikaje se je zasmejal mežikajóč -a -e: približevala se je potiho, smehljajoč se in mežikajoč; mežikajoč svetilnik; mežikajoče oči ♪
  5.      mežíkav  -a -o tudi mežikàv -áva -o [mǝž in mež] prid. (í; ȁ á) ki rad mežika: pegast, mežikav fant / mežikave oči / mežikava luč ♪
  6.      mežíkavec  tudi mežikávec -vca [mǝž in mež] m (í; ȃ) nav. slabš. kdor (rad) mežika: prišel je s prijateljem, tistim mežikavcem ♪
  7.      mežikljáti  -ám [mǝž in mež] nedov. (á ȃ) ekspr. mežikati: mežikljati zaradi dima, močne svetlobe; dekletce je preplašeno mežikljalo ♪
  8.      mežíkniti  -em [mǝž in mež] dov. (í ȋ) 1. zapreti in odpreti oči: večkrat je krčevito mežiknil / mežikniti z očmi 2. pomežikniti: za očetovim hrbtom je mežiknila bratu 3. ekspr. za hip prenehati svetiti: električna luč je nekajkrat mežiknila ♪
  9.      méžiti  -im, in mežíti in méžiti -im nedov. (ẹ̄; ȋ ẹ́) nar. vzhodno odstranjevati lubje z muževnega debla; majiti: mežiti deblo, hlod ♪
  10.      méžnar  -ja m (ẹ́) pog. kdor oskrbuje cerkev; cerkovnik: mežnar zvoni; bil je za mežnarja pri farni cerkvi ♪
  11.      mežnaríja  -e ž (ȋ) hiša za cerkovnika: organist je stanoval v mežnariji; stara, slabo vzdrževana mežnarija ♪
  12.      mežnáriti  -im nedov. (á ȃ) pog. biti cerkovnik: tukaj sta mežnarila že njegov oče in ded ♪
  13.      mežníja  -e ž (ȋ) nar. mežnarija: sezidali so novo mežnijo ♪
  14.      mežúrkati  -am [mǝž in mež] nedov. (ū) nar. mežikati: oči so mu kar naprej mežurkale / skrivaj je mežurkala vanj ♪
  15.      mh  [ḿhǝ̀] medm. (m̑-ǝ̏) izraža obotavljanje, pomislek, dvom: mh, kako to misliš? // izraža (zadržano) pritrjevanje: mh, je prikimal ♪
  16.      mhm  [ḿhḿ] medm. (m̑-m̑) izraža obotavljanje, pomislek, dvom: mhm, morda bo šlo // izraža (zadržano) pritrjevanje: mhm, je odgovoril; tisto pa, mhm ♪
  17.      mí  m neskl., tudi mí míja (ȋ) muz. solmizacijski zlog, ki označuje ton e ali tretjo stopnjo v lestvici ♪
  18.      mí  mé mé zaim., nàs, nàm, nàs, nàs, námi (ȋ ẹ̑) 1. izraža skupino oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; sosedje so še na slabšem kakor mi; nav. ekspr.: mi smo tisti, ki nosimo glavno breme napredka; tudi me smo se bojevale za svobodo; drugi delajo, mi, mi pa spimo; še mi bi tega ne zmogli; to bomo že mi opravili; elipt. »kdo bo za to odgovarjal?« »Mi«; pog. nismo mi od včeraj / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi in naši prijatelji; mi trije ostanemo; kaj pa me, ženske, ali nimamo nič besede? b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: nas je več kot nasprotnikov; nam se nikamor ne mudi; tudi nas so povabili; okrog nas se je zbrala gruča ljudi / pet nas je bilo; tega nam ni treba; pustite nas pri miru; nam res ne verjamete? // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer nas ne bo doma; dolgčas nam je; strah nas je bilo; z nami je drugače naš položaj je drugačen / knjiž. kaj nam je storiti? kaj moramo storiti 2. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce nam hitreje bije; oče nam je umrl; kako dolgo se nam je vlekel spor 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: pazi, da nam ne zboliš; da se nam več ne potepaš 4. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: vprašanje estetike nam je bilo vodilo skozi celo knjigo; v današnjem predavanju nas zanima predvsem vsebina romana // vznes., v nekaterih državah, v vladarskih razglasih jaz: Mi, Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije ● ekspr. mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi izraža samozavest; pog., ekspr. zaradi nas naj naredi, kar hoče temu ne nasprotujemo; pog. pridi k nam na kosilo v naše stanovanje; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. vsi so z nami soglašajo z nami, nas podpirajo; prim. jaz, midva ♪
  19.      miázem  -zma m (ā) med. miazma: iz močvirja se dviga strupen miazem; pren. živi v ozračju, nasičenem z miazmom slabih zgledov ♪
  20.      miázma  -e ž (ȃ) med., po nekaterih starejših teorijah izparina gnilih organskih snovi kot povzročitelj nalezljivih bolezni: iz močvirja se dviga strupena miazma; pren., knjiž. živi v ozračju, nasičenem z miazmami slabih zgledov ♪
  21.      micélij  tudi micél -a m (ẹ́; ẹ̑) bot. mrežasto razrasle nitke, iz katerih zrastejo gobe, glive, podgobje: na vse strani razrasli micelij ♪
  22.      mícen  -a -o [cǝn] prid. (ȋ) ekspr. zelo majhen: micen otročiček / stroški bodo prav miceni ♪
  23.      mícka  -e ž (ȋ) ekspr. ženska, dekle: kje si pa spoznal to micko / pog. lahko bi hodil vsak dan z drugo micko ♪
  24.      mícken  -a -o [kǝn] prid. (ȋ) nar. zelo majhen: dala mu je samo micken kos kruha ♪
  25.      míčen  -čna -o prid., míčnejši (í ȋ) knjiž. privlačen, ljubek: mičen obraz; dekleti sta bili prav mični; v tej svoji zadregi je bila zelo mična / mično jezero, mestece / njegovo pripovedovanje je nadvse mično zanimivo míčno prisl.: gosta je bilo res mično poslušati ♪

   61.364 61.389 61.414 61.439 61.464 61.489 61.514 61.539 61.564 61.589  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA