Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (576-600)



  1.      sámoupráven  -vna -o prid. (-á) nanašajoč se na samoupravo ali samoupravljanje: a) samoupravno ozemlje / samoupravna enota b) samoupravni odnosi; samoupravne pravice občanov; samoupravna načela; samoupravno odločanje / samoupravni položaj delovnega človeka; samoupravni razvoj naše družbe / samoupravna organizacija; samoupravna ureditev socialistične države / samoupravni splošni akti akti, ki na splošno urejajo družbenogospodarske in druge samoupravne odnose; samoupravni organ oseba ali telo, kateremu je po predpisih, statutu ali z drugim splošnim aktom zaupano neposredno upravljanje; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; samoupravna interesna skupnost skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese; samoupravno dogovarjanje ◊ jur. samoupravna sodišča sodišča, ki se ustanovijo s samoupravnim aktom sámouprávno prisl.: samoupravno odločati; samoupravno urejati medsebojna razmerja
  2.      sámoupravljálen  -lna -o prid. (-) knjiž. samoupraven, samoupravljavski: uveljavljanje samoupravljalnih funkcij / samoupravljalni sistem / samoupravljalna družba
  3.      sámouprávljanje  -a s (-á) samostojno neposredno ali posredno odločanje članov delovne ali kake druge skupnosti pri upravljanju skupnih zadev: uresničevati samoupravljanje; pravica samoupravljanja, do samoupravljanja / socializem temelji na samoupravljanju; socialistično samoupravljanje; samoupravljanje v organizaciji združenega dela, v krajevni skupnosti / delavsko samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju gospodarske delovne organizacije; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; organ samoupravljanja samoupravni organ / samoupravljanje učencev ♦ jur. družbeni pravobranilec samoupravljanja organ družbene skupnosti, ki skrbi za uresničevanje družbenega varstva samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine; šol. samoupravljanje s temelji marksizma učni predmet, pri katerem se poučujejo osnove samoupravljanja in marksizma
  4.      sámouprávljati  -am nedov. (-á) kot član delovne ali kake druge skupnosti samostojno neposredno ali posredno odločati pri upravljanju skupnih zadev: uspešno samoupravljati sámoupravljajóč -a -e: samoupravljajoča se družba
  5.      sámoupravljávec  -vca m (-) kdor kot član delovne ali kake druge skupnosti samostojno neposredno ali posredno odloča pri upravljanju skupnih zadev: dolžnosti in pravice samoupravljavcev / zbor samoupravljavcev
  6.      sámoupravljávski  -a -o prid. (-) nanašajoč se na samoupravljavce ali samoupravljanje: samoupravljavske dolžnosti, funkcije; samoupravljavske pravice / samoupravljavska aktivnost delavcev
  7.      sámouprávnost  -i ž (-á) lastnost, značilnost samoupravnega: samoupravnost občine / samoupravnost kolektiva, gospodarske organizacije / bistvo krajevnih skupnosti je v njihovi samoupravnosti / gospodarska samoupravnost
  8.      sámouresníčenje  -a s (-) knjiž. uresničenje samega sebe, svojih idej: ustvarjalno delo je zanj samouresničenje
  9.      sámouresničevánje  -a s (-) glagolnik od samouresničevati se: možnost samouresničevanja; samopotrjevanje in samouresničevanje / odločiti se za narodno samouresničevanje; samouresničevanje človeštva
  10.      sámouresničeváti se  -újem se nedov. (-) knjiž. uresničevati samega sebe, svoje ideje: s športno dejavnostjo se človek bolj skladno samouresničuje / narodno se samouresničevati
  11.      sámouresničítev  -tve ž (-) knjiž. uresničitev samega sebe, svojih idej: doseči samouresničitev; človekova samoopredelitev in samouresničitev
  12.      sámousmíljenje  -a s (-) knjiž. dejstvo, da se kdo smili samemu sebi: od jeze in samousmiljenja je začela jokati
  13.      samoúški  -a -o prid. () nanašajoč se na samouke ali samouštvo: samouški slikarji / tako je risal v svoji mladostni, samouški dobi samoúško prisl.: delati samouško; povest je pisana samouško
  14.      samoúštvo  -a s () knjiž. pridobivanje (strokovnega) znanja brez šol: na svoje samouštvo je bila vedno ponosna / obrtno samouštvo; samouštvo ljudske umetnosti
  15.      sámoutrjevánje  -a s (-) knjiž. utrjevanje samega sebe: samoutrjevanje in samoobvladovanje
  16.      sámouveljávljanje  -a s (-á) uveljavljanje samega sebe: gre za njegovo samouveljavljanje pred ljudmi; želja po samouveljavljanju / družbeno samouveljavljanje; samouveljavljanje malega naroda
  17.      sámouvérjenost  -i ž (-ẹ̑) publ. dejstvo, da je kdo prepričan, da misli, ravna prav: samouverjenost in samozadovoljstvo
  18.      samovánje  -a s () star. samevanje: bati se samovanja ∙ zastar. to je bila vesela stran samovanja samskega življenja
  19.      samovár  -a in -ja m () zlasti v ruskem okolju 1. kovinska posoda za zavretje vode, namenjene za pripravljanje čaja: prižgati samovar; sedela je pri samovaru in nalivala čaj / ekspr. na mizi je pel, šumel samovar 2. zastar. kuhalnik: postavila je čajnik na samovar; skuhati zajtrk na samovaru
  20.      samováren  -rna -o () pridevnik od samovar: samovarna pipica
  21.      sámovarovánje  in sámovárovanje -a s (-; -á) alp. zavarovanje samega sebe pri plezanju: samovarovanje s cepinom; zabil je klin za samovarovanje
  22.      samováti  -újem nedov.) star. samevati: vsak je samoval v svoji sobici / stari grad že dolgo samuje je prazen, pust, neobljuden / ob poti je samovala njena hiša; v kotu je samoval klavir ∙ zastar. takrat je še samoval bil neporočen, samski samováje: samovaje je slonela na oknu samujóč -a -e: samujoče drevo
  23.      samovelíčje  -a s () knjiž. pretirano dobro mnenje o sebi in poveličevanje samega sebe: njegova bahavost in samoveličje / v satiri se posmehuje omejenosti in samoveličju takratne vladajoče družbe / nekateri duševni bolniki trpijo za samoveličjem
  24.      samovéznica  -e ž (ẹ̑) knjiž. kravata: zavezati si samoveznico; svilena samoveznica / popravila mu je samoveznico
  25.      samovíd  -a m () zastar. neposredno ogledovanje, opazovanje: samovid je pomembnejši kot mrtva knjiga / poznati razmere iz samovida; iz samovida je že vedela, da kmetija propada

   451 476 501 526 551 576 601 626 651 676  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA