Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (5.751-5.775)



  1.      spróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kaj preneha biti napeto, vpeto: sproščati vrvi, vzmeti; ob odjugi se veje sproščajo izpod snega 2. delati, povzročati, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen: sproščati mišice; sproščati se pred treningom; legel je in si sproščal noge / telesno se sproščati 3. delati, povzročati, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet: glasba človeka sprošča; sproščati se ob gledanju risank, pri branju / duševno se sproščati / knjiž. v planinah se sprošča njegov nemirni duh / fizično delo sprošča napetost 4. delati, povzročati, da se kaj izraža, kaže brez omejitev, zadržkov: otrok sprošča svoja čustva v igri; sproščati nagone, strasti; ob takih prizorih se sprošča človekova napadalnost / detektivski romani mu sproščajo domišljijo; pisateljev jezik se je začel sproščati; pogovor se je vedno bolj sproščal 5. povzročati, da postane kaj prosto, razpoložljivo: kemični procesi sproščajo toploto; pri eksploziji se sprošča zelo velika energija / novi proizvodni način sprošča delovno silo; pren. svoboda sprošča ustvarjalne sile ♦ kem. sproščati kisik iz spojine // ekon. uradno odrejati prenehanje ustalitve na določeni višini: sproščati blagovno menjavo; uvoz se sprošča / sproščati cene sproščajóč -a -e: sproščajoč smeh; sproščajoč učinek glasbe; prisl.: branje deluje nanj sproščajoče
  2.      sproščênje  -a s (é) 1. glagolnik od sprostiti: sproščenje mišic / petje mu je bilo v sproščenje / duševno sproščenje / sproščenje čustev 2. občutek, ki nastopi ob prenehanju velike čustvene napetosti: ko se je sovražnikova patrulja oddaljila, so začutili sproščenje / na njegovem obrazu se kaže sproščenje
  3.      sproščênost  -i ž (é) lastnost sproščenega: sproščenost mišic / igralcem je manjkala sproščenost / čustvena, notranja sproščenost; mladostna sproščenost; popolna, velika sproščenost; sproščenost v govoru in kretnjah / med njimi ni bilo prave sproščenosti
  4.      sproščeválen  -lna -o prid. () nanašajoč se na sproščevanje: sproščevalni gibi / igra je za otroka sproščevalna
  5.      sproščevánje  -a s () glagolnik od sproščevati: vaje za sproščevanje mišic / čustveno, duševno sproščevanje; notranje sproščevanje človeka
  6.      sproščeváti  -újem nedov.) sproščati: sproščevati mišice / glasba človeka sproščuje / počasi se je sproščeval / napetost se je začela sproščevati sproščujóč -a -e: sproščujoč smeh; sproščujoč učinek igre; prisl.: srečanje je delovalo nanj sproščujoče; sam.: potovanje je bilo za vse nekaj sproščujočega
  7.      spróten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki se zgodi brez odlašanja, v kratkem času: sprotno zapisovanje izjav / sprotno pozabljanje 2. ki se zgodi istočasno, vzporedno z drugim dejanjem: sprotno prevajanje govora / sprotno točenje piva // ki se opravlja redno, tekoče: sprotno plačevanje računov; sprotno učenje / sprotno kupovanje hrane ● knjiž., redko literatura mu ne pomeni življenjskega smisla, ampak le sproten opravek nahitro, mimogrede opravljen; skrbeti za sprotne potrebe vsakdanje, tekoče; hrane imamo le za sprotno rabo za sproti sprótno prisl.: sprotno plačevati dolgove
  8.      spróti  prisl. (ọ̑) 1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja, v kratkem času: vsako njegovo izjavo si je sproti zapisal; kar je zaslužil, je sproti zapravil / njemu se sproti podre vse, česar se loti; ona vse sproti pozabi 2. izraža istočasnost, vzporednost dejanja: med igranjem si je sproti izmišljal besedilo; govor so sproti prevajali v angleščino in nemščino; dopis je sestavljal sproti ob narekovanju / pil je pivo, sproti natočeno iz soda // izraža redno, tekoče opravljanje dejanja: račune plačujemo sproti; o poteku akcije bodo sproti poročali; uči se sproti, če hočeš kaj znati / hrano so kupovali vsak dan sproti 3. v zvezi z za izraža količino, mero, ki je potrebna, nujna: dobiti, imeti (denar, hrano) za sproti; oba zaslužita komaj za sproti; zaradi suše ni bilo vode niti za sproti ● zastar. obljublja, sproti pa drži figo hkrati, obenem; ekspr. po razočaranju v zakonu se je odločil, da bo živel samo še za sproti ne da bi mislil na prihodnost; prebrali so krompir za seme in za sproti za vsakdanjo prehrano; neskl. pril.: meso za sproti hranimo v hladilniku
  9.      sprótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost sprotnega: sprotnost reševanja problemov
  10.      sprotolétje  -a s (ẹ̑) nar. vzhodno pomlad: bliža se sprotoletje
  11.      sprovájati  -am nedov. (ā) 1. žarg., polit. uresničevati, izvajati, izpolnjevati: sprovajati načrt / sprovajati ideje v prakso; sprovajati zakon v življenje 2. zastar. spremljati, voditi: sprovajati goste po mestu
  12.      sprovêsti  -vêdem dov., sprovêdel in sprovédel sprovêdla, stil. sprovèl sprovêla (é) 1. žarg., polit. uresničiti, izvesti, izpolniti: sprovesti načrt / sprovesti uredbo v življenje 2. zastar. spremiti, popeljati: sprovesti goste v salon; sprovesti koga na sprehod sprovedèn -êna -o: ideja, sprovedena v življenje
  13.      sprovocírati  -am dov. () 1. spodbuditi koga k zanj škodljivim izjavam, dejanjem, zlasti političnim: nasprotniki so ga sprovocirali; govornik se ni dal sprovocirati 2. ekspr. izzvati: s svojim odkritosrčnim pogovorom jo je sprovocirala / sprovocirati spopad, spor
  14.      spróžanje  -a s (ọ́) glagolnik od sprožati, začeti: sprožanje orožja; priprava za sprožanje / sprožanje aktualnih vprašanj
  15.      spróžanje  tudi izpróžanje -a s (ọ́) glagolnik od sprožati, iztegovati: sprožanje prsta / sprožanje roke predse
  16.      spróžati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožati s snegom pokrite veje 2. z dotikom, s sprostitvijo spravljati a) v delovanje: glasbeni avtomat sprožajo kovanci; sprožati alarmne naprave; polhi sprožajo pasti b) v gibanje, premikanje: sprožati hlode po drči 3. nav. ekspr. povzročati, da kaj nastaja, se začenja: sprožati nasprotovanja; živčna napetost lahko sproža bolezni / publ. take odločitve sprožajo vrsto vprašanj 4. ekspr. vzbujati, povzročati: glasba sproža v človeku različna čustva; igra je sprožala pri gledalcih smeh
  17.      spróžati  -am tudi izpróžati -am nedov. (ọ́) hitro iztegovati: sprožati prste // iztegovati sploh: sprožati noge, roke (predse)
  18.      spróženje  -a s (ọ́) glagolnik od sprožiti, začeti: sproženje puške; mehanizem za sproženje / sproženje sodnega postopka
  19.      sproževáti  -újem nedov.) redko sprožati, prožiti: sproževati orožje / sproževati nasprotovanja
  20.      sprožílec  -lca [tudi c] m () 1. vzvod mehanizma za sprožitev orožja: sprožilec se zaskoči; potegniti za sprožilec; sprožilec pri puški / dati prst na sprožilec 2. fot. priprava, s katero se sproži zaklop v fotografskem aparatu, filmski kameri: pritisniti na sprožilec / žični sprožilec 3. knjiž. kar povzroči, da kaj nastane, se začne: ta dogodek je bil sprožilec upora; notranji sprožilci njegovih dejanj
  21.      sprožílen  -lna -o prid. () 1. ki kaj sproži: sprožilni mehanizem / sprožilni gumb; sprožilna sila 2. knjiž. ki povzroči, začne kako dogajanje: sprožilni motiv drame ♦ lit. sprožilni moment dogodek, ki začne dejanje
  22.      sprožílo  -a s (í) 1. priprava za sprožitev, aktiviranje česa: zavarovati sprožilo; potegniti za sprožilo ročne bombe; sprožilo pri pasti 2. fot. priprava, s katero se sproži zaklop v fotografskem aparatu, filmski kameri: pritisniti na sprožilo / žično sprožilo 3. knjiž. kar povzroči, da kaj nastane, se začne: to je bilo sprožilo njegovega pisanja; vsakdanji dogodki so lahko sprožilo za umetniško obravnavo
  23.      sprožítelj  -a m () knjiž. pobudnik, začetnik: sprožitelj gibanja ♦ jur. sprožitelj postopka
  24.      sprožítev  -tve ž () glagolnik od sprožiti, začeti: sprožitev puške; mehanizem za sprožitev orožja / sprožitev sodnega postopka, upravnega spora; sprožitev kemičnega procesa, reakcije
  25.      sprožítev  tudi izprožítev -tve ž () glagolnik od sprožiti, iztegniti: sprožitev prsta, roke

   5.626 5.651 5.676 5.701 5.726 5.751 5.776 5.801 5.826 5.851  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA