Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (55.614-55.638)


  1.      kanibalízem  -zma m (ȋ) 1. pojav, da človek jé človeško meso, ljudožerstvo: kanibalizem primitivnih plemen; mistični izvor kanibalizma 2. zool. pojav, da žival jé pripadnike svoje vrste: kanibalizem pri ribah ♪
  2.      kanibálka  tudi kánibalka -e ž (ȃ; ȃ) ženska oblika od kanibal: kanibali in kanibalke ♪
  3.      kaníla  -e ž (ȋ) med. cevka, ki se da, vstavi, navadno v žilo ♪
  4.      kániti  -em, in kaníti in kániti -em dov. (á ȃ; ȋ á ā) nav. 3. os. pasti v obliki kaplje: solza kane na lice / kaplja kane / brezoseb. od ledene sveče je kanilo; pren., knjiž. sončni žarek kane v sobo // preh. povzročiti, da kaj pade v obliki kaplje: kaniti v omako nekaj kapljic vina ● pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja; ekspr. sosed kane v hišo nepričakovano vstopi; star. včasih kaj prinese, včasih pa nič, kakor kane nanese, se primeri ♪
  5.      kániti  -im, tudi kaníti in kániti -im nedov. (á ā; ȋ á ā) knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: kanim ostati tukaj; kani se poročiti; zdaj držim in ne kanim izpustiti / elipt.: kdaj kaniš v hribe? ne vem, kaj kani ♪
  6.      kánja  -e ž (á) velika ptica ujeda, ki se hrani zlasti z mišmi: nad gozdom jadra v krogih kanja ♪
  7.      kánjec  -jca m (ȃ) nar. kosir, vejnik: Oče je pravkar nasajal kanjec na novo toporišče (F. Bevk) ♪
  8.      kánjon  -a m (ȃ) ozka rečna dolina s strmimi, navadno navpičnimi pobočji: globok kanjon / kanjon Kolorada, Neretve ♪
  9.      kanjúh  -a m (ū) nar. štajersko jastreb: nad sotesko je jadral kanjuh ♪
  10.      kankán  -a m (ȃ) zlasti v francoskem okolju odrski ples s telovadnimi elementi, zlasti z visokim dviganjem nog: kankan je navdušil gledalce ♪
  11.      kánkole  -kol ž mn. (á ȃ) nar. samokolnica brez zgornjega dela: Karlek je vozil zvrhane košare na kankolah v klet (I. Potrč) ♪
  12.      kánon  -a m (ȃ) 1. knjiž. pravilo, načelo, norma, zlasti v družbi, umetnosti, filozofiji: držati se kanona; veljavni kanoni / lepotni kanoni / družbeni, umetniški kanoni // seznam, spisek takih pravil: sestaviti kanon 2. muz. dvoglasna ali večglasna skladba, v kateri vsi glasovi dosledno posnemajo temo: peti kanon; štiriglasni kanon ◊ rel. kanon osrednji, nespremenljivi del maše; svetopisemski kanon seznam uradno priznanih svetopisemskih knjig; kanon svetnikov seznam uradno proglašenih svetnikov; um. kanon skupek pravil o razmerjih, merah za upodabljanje človeškega telesa ♪
  13.      kanón  -a m (ọ̑) 1. pog. top: streljajo s kanoni; grmenje kanonov; natreskan, pijan kot kanon 2. nav. mn., nekdaj škornji z visokimi, trdimi golenicami, zlasti kot obuvalo duhovnikov: svetli kanoni ♪
  14.      kanonáda  -e ž (ȃ) pog. topovsko streljanje: začela se je kanonada; grmenje kanonade // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: kanonada kletvic ♪
  15.      kanónček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od kanón: zraven kanončkov je postavljal kositrne vojake ♪
  16.      kanóničen  -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na kánon: a) kanoničen umetniški izraz / kanoničen spis pristen, neponarejen b) kanonična melodija c) kanonične knjige knjige svetopisemskega kanona / kanonična starost starost, ki jo določa cerkveno pravo za dosego določene stopnje v cerkveni hierarhiji ♪
  17.      kanónik  -a m (ọ́) duhovnik, ki ga imenuje škof za svojega svetovalca: postati kanonik ♦ rel. stolni kanonik ♪
  18.      kanonikát  -a m (ȃ) naslov in službeno mesto kanonika: dobiti, potegovati se za kanonikat ♦ rel. beneficij, dodeljen kanoniku ♪
  19.      kanonír  -ja m (í) zastar. topničar: služil je pri kanonirjih; kanonirji in dragonci ♪
  20.      kanonizácija  -e ž (á) 1. rel. razglasitev za svetnika: svečana kanonizacija; predlog za kanonizacijo 2. knjiž. uzakonitev, kodifikacija: kanonizacija moralnih norm / kanonizacija umetnostne smeri ♪
  21.      kanonizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. rel. razglasiti za svetnika: kmalu po smrti so ga kanonizirali 2. knjiž. uzakoniti, kodificirati: hoteli so kanonizirati umetniško smer ♪
  22.      kànt  m neskl. (ȁ) pog., v prislovni rabi, v zvezi priti, spraviti na kant obubožati, gospodarsko propasti: pil je, dokler ni prišel na kant; sin ga je spravil na kant ♪
  23.      kánta  -e ž (ȃ) ploščata, zaprta posoda za tekočine: naliti bencin v kanto / bencinska kanta; kanta za nafto, olje // nav. ekspr. večja posoda, navadno s pokrovom: imajo polne kante masti / kanta za smeti ♪
  24.      kantaridín  -a m (ȋ) farm. strup iz španske muhe ♪
  25.      kantáta  -e ž (ȃ) muz. večja vokalna in instrumentalna skladba za soliste, zbor in orkester: izvajati kantato; slavnostna kantata; skladatelj kantat in oratorijev ♪

   55.489 55.514 55.539 55.564 55.589 55.614 55.639 55.664 55.689 55.714  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA