Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (5.451-5.475)


  1.      spotíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od spotikati: spotikanje sošolcev / spotikanje ob kamenje / preprečiti javno spotikanje ♪
  2.      spotíkati  -am nedov. (ȋ) povzročati, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: rad je spotikal sošolce; spotikali so se med seboj spotíkati se 1. pri hoji, teku z nogo zadevati ob kaj: spotikati se ob kamenje, korenine; na gozdni stezi so se spotikali / ekspr. noge so se spotikale od utrujenosti // ekspr. spotikajoč se iti: pod težkimi bremeni so se spotikali v breg 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izražati svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: spotikali so se ob njeno vedenje, nad izgubljanjem časa; ob vsakega se spotika; vsi se spotikajo nad njeno lahkomiselnostjo ● ekspr. pri govorjenju se spotika se mu zatika; ekspr. v življenju se je spotikal in padal delal manjše napake, moralno neprimerna dejanja spotikáje: spotikaje sošolca, je še sam padel; težko so ga nosili, spotikaje se skozi gozd spotikajóč -a -e: hropeč in spotikajoč se je stopal dalje ♪
  3.      spotikljáj  stil. spotíkljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. majhen spotik: vsak spotikljaj na nevarni poti je lahko usoden 2. ekspr. manjša napaka, narejena zlasti zaradi nepazljivosti, površnosti: v prvem dejanju je naredil več spotikljajev / recitirati brez spotikljaja brez zatikanja, gladko / moralni spotikljaji ♪
  4.      spotikljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotikljive zgodbe; spotikljivo vedenje / spotikljivo pravilo ∙ zastar. ljudje tu niso spotikljivi se ne spotikajo ob kaj, nad čim spotikljívo prisl.: spotikljivo govoriti ♪
  5.      spotíti  -ím dov., spótil (ȋ í) povzročiti, da postane kdo poten, znojen: hoja ga je spotila spotíti se 1. postati poten, znojen: bolnik se je spotil; od zadrege se je spotil // izločiti veliko potu: telo se mora spotiti 2. nav. ekspr. na svojem površju narediti kapljice: stene v kuhinji so se spotile / sadje se spoti spotèn -êna -o: spoten konj; ves spoten je prišel domov; prim. izpotiti ♪
  6.      spótjo  in s pótjo tudi spotjó in s potjó prisl. (ọ̑; ọ́) spotoma, gredoč: spotjo se lahko oglasiš pri nas / spotjo se je premislil in se vrnil; prim. pot ♪
  7.      spótom  in s pótom prisl. (ọ̄) redko spotoma, gredoč: spotom se je oglasil pri znancu; prim. pot ♪
  8.      spótoma  prisl. (ọ̄) 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: kruh in mleko je kupila spotoma; spotoma poglej, če so naši doma / šel je za njo in se spotoma oblačil med potjo, med hojo / v povedni rabi ko greš na postajo, stopi na pošto, je prav spotoma ob poti, blizu 2. ekspr. z lahkoto, brez težav: članek je kar spotoma napisal 3. nar. takoj: kar mu naročiš, vse spotoma pozabi ♪
  9.      spóved  -i ž (ọ̑) rel. obred v katoliški cerkvi, pri katerem vernik pove svoje grehe duhovniku in jih obžaluje z namenom dobiti odvezo: opraviti spoved; iti k spovedi in obhajilu; pripraviti se na spoved; povedal je vse kot pri spovedi / očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo; prva, velikonočna spoved; (sveta) spoved četrti od sedmih zakramentov; pren., ekspr. s sinom sta imela dolgo spoved; prim. izpoved ♪
  10.      spovédanec  -nca m (ẹ̑) rel. kdor je spovedan: naložiti spovedancu pokoro; spovednik in spovedanec ♪
  11.      spovédanka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od spovedanec ♪
  12.      spovédati  spovém dov. (ẹ́) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu naložiti pokoro in dati odvezo: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal 2. ekspr. ošteti, ozmerjati: hudo, pošteno ga je spovedala spovédati se 1. rel. povedati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: spovedal se je in šel k obhajilu; pred smrtjo se je spovedal / spovedati se svojih grehov 2. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: iskal je človeka, ki bi se mu spovedal; naj se odkrito spovem, da sem včasih slabo mislil o tebi spovédan -a -o: umrl je spovedan; prim. izpovedati ♪
  13.      spóveden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoved: spovedna priprava / spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi; spovedni obrazec; spovedna jurisdikcija ali spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe; spovedna molčečnost dolžnost spovednika molčati o vsem, kar je slišal pri spovedi; prim. izpoveden ♪
  14.      spovedníca  -e ž (í) rel. omari podoben pregrajen prostor za spovednika in spovedanca: poklekniti v spovednico; okence spovednice ♪
  15.      spovedník  -a m (í) rel. duhovnik, ki spoveduje: spovednik da odvezo, naloži pokoro; bil je njegov stalni spovednik; zaupal mu je vse kot spovedniku ♪
  16.      spovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. rel. poslušati grehe vernika, mu nalagati pokoro in dajati odvezo: spovedovati romarje; vsak dan spoveduje 2. ekspr. oštevati, zmerjati: ko sta bila sama, ga je začel spovedovati spovedováti se rel. pripovedovati duhovniku svoje grehe in jih obžalovati z namenom dobiti odvezo: redno se spoveduje; pripovedovala je vse tako odkrito, kot bi se spovedovala / spovedovati se svojih grehov spovedujóč -a -e: spovedujoč se svojih grehov; spovedujoči duhovnik; prim. izpovedovati ♪
  17.      spovítek  -tka m (ȋ) star. nedonošenček: spovitek je umrl ● knjiž. spovitek domišljije izrodek ♪
  18.      spovíti  -víjem dov. (í) star. prezgodaj roditi: zaradi napornega dela je spovila / spoviti otroka // roditi sploh: spovila mu je deklico ♪
  19.      spovítje  -a s (ȋ) star. prezgodnji porod: zaradi nesreče je prišlo do spovitja ♪
  20.      spovráčanje  -a s (ā) glagolnik od spovračati: spovračanje hrane / spovračanje bolezni ♪
  21.      spovráčati  -am nedov. (ā ȃ) star. izmetavati iz želodca; bruhati: glava ga boli in spovrača spovráčati se povračati se: bolezen se spovrača / vedno znova se mu spovrača misel na dom / rad se spovrača domov se vrača spovračajóč -a -e: spovračajoča se pomlad ♪
  22.      spovréči  -vŕžem dov., spovŕzi spovŕzite in spovrzíte; spovŕgel spovŕgla (ẹ́ ȓ) vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod; izvreči: krava, svinja spovrže ♪
  23.      spovrníti se  in spovŕniti se -em se dov. (ȋ ŕ) star. povrniti se: bolezen se je spovrnila / živo se mu je spovrnilo občutje iz mladosti ♪
  24.      spozába  tudi izpozába -e ž (ȃ) glagolnik od spozabiti se: oprostiti komu spozabo; to je storil v trenutku spozabe / očitali so ji spozabo s tujcem ♪
  25.      spozabíti se  in spozábiti se -im se tudi izpozabíti se in izpozábiti se -im se dov. (ȋ á) ne narediti v skladu z določenimi normami, moralnimi načeli: skoraj bi se spozabil in ga udaril; v jezi se večkrat spozabi in zakolne / spozabiti se nad kom; spozabiti se v besedah; ekspr. spozabil se je z drugo imel ljubezenske, spolne odnose ♪

   5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA