Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (5.401-5.425)


  1.      sporèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota: napovedati spored; gledališče je delo uvrstilo v svoj spored; radijski, televizijski spored; spored tekmovanja // kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: gledati, poslušati spored; cirkuški spored ga je dolgočasil / prvi, drugi radijski spored // s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v gledališču je na sporedu slovenska drama; ob dvanajstih bo na sporedu oddaja o kmetijstvu / film so morali umakniti s sporeda 2. besedilo, zapis takega skupka del, nastopov, oddaj: prebrati kinematografski, radijski spored / kupiti gledališki spored / čeprav je bilo njegovo ime napisano v sporedu, ni nastopil ♪
  2.      sporéden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. vzporeden: sporedne poti / sporedni umetnostni tokovi / knjiž. sporedna izdaja knjige v nemškem in slovenskem jeziku istočasna 2. star. postranski, obroben, nepomemben: sporedne, nebistvene napake / stvar je sporednega pomena sporédno prisl.: sporedno izdati zbirko novel in pesmi; postelja je stala sporedno z mojo ♪
  3.      sporedíti  -ím dov., sporédil; sporejèn (ȋ í) star. vzporediti: pognal je konja, da ga je sporedil z njegovim / sporediti pesem z drugimi ♪
  4.      sporédnica  -e ž (ẹ̑) star. vzporednica: v njenem življenju je iskal sporednice s svojim / hodil sem v peti a razred, prijatelj pa v sporednico v paralelko ♪
  5.      sporédnost  -i ž (ẹ̄) vzporednost: sporednost črt / sporednost dogodkov ♪
  6.      sporéjati  -am nedov. (ẹ́) star. vzporejati: sporejati korake / sporejati odgovore ♪
  7.      sporèk  -éka m (ȅ ẹ́) glagolnik od sporeči se: zaradi sporeka že dolgo ne govorita / med njima je prišlo do sporeka ♪
  8.      sporékati se  -am se nedov. (ẹ̑) z besedami, navadno ostrimi, izražati medsebojno nesoglasje, nasprotovanje: vedno se sporeka z menoj ♪
  9.      spóren 1 -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. ki zaradi določene lastnosti povzroča spor: sporna zadeva; sedanja meja je sporna / sporna trditev, zahteva 2. publ. dvomljiv, negotov: uspeh akcije je zelo sporen / sporna kakovost ♪
  10.      spóren 2 -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spor: sporni predmet ♦ jur. sporni postopek pravdni postopek ♪
  11.      sporíš  -a m (í) bot. rastlina z razraslim steblom in drobnimi vijoličastimi cveti v dolgih klasih, Verbena: nabirati sporiš / navadni sporiš ♪
  12.      spórnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost spornega, dvomljivega: spornost trditve ♪
  13.      sporóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od sporočati: sporočanje novic, pozdravov; sporočanje po radiu, telefonu; oblike sporočanja / govorno, pisno, ustno sporočanje ♪
  14.      sporóčati  -am nedov. (ọ́) delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočati novice, podatke; sporočati nasprotniku uradne skrivnosti; sporočati po radiu, telefonu; v pismu mu sporoča, da je odpotoval / sporočati svoje odločitve, stališča / sporočati komu pozdrave; v uradnih dopisih sporočamo vam, da smo prejeli vaš dopis; v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrla naša mama / kaj nam sporoča to umetniško delo ♪
  15.      sporočeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj sporoča: sporočevalec in naslovnik ♪
  16.      sporočeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sporočanje: sporočevalni namen besedila / sporočevalno sredstvo ♪
  17.      sporočílce  -a s (ȋ) ekspr. manjšalnica od sporočilo: napisati kratko sporočilce / poslati sporočilce ♪
  18.      sporočílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sporočilo ali sporočanje: sporočilna jasnost / sporočilna sposobnost / sporočilna vloga jezika; sporočilna vrednost književnega dela ∙ publ. novi sporočilni mediji radio, televizija ♪
  19.      sporočílnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost sporočilnega: sporočilnost filma, romana ♪
  20.      sporočílo  -a s (í) 1. kar se o določeni stvari sporoči: sporočilo ga je vznemirilo; dobiti, napisati sporočilo; kratko, veselo, zaupno sporočilo; sporočilo javnosti; sporočilo o dogodku; sporočilo po radiu, v časopisu; oddajanje, posredovanje sporočil; stil, vsebina sporočila / diplomatsko, vojaško sporočilo; pismeno, ustno sporočilo; poslovno, šifrirano, telefonsko sporočilo / poslati sporočilo sporočiti / listek s sporočilom / vreči sporočilo v nabiralnik 2. navadno s prilastkom kar sporoča, izraža kako (umetniško) delo: v teh slikah je težko najti kako sporočilo; idejno, moralno sporočilo filma, romana 3. star. izročilo: ohranjati sporočilo; književno sporočilo zamejskih Slovencev / ustno sporočilo ● zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ♪
  21.      sporočítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od sporočiti: sporočitev naslova ♪
  22.      sporočíti  -ím dov., sporóčil (ȋ í) narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočiti novico, podatke; sporočil je, da odpotuje v soboto; sporočiti po radiu, telefonu; v pismu mu je sporočila, kako se je to zgodilo; pismeno, uradno sporočiti sporočèn -êna -o: preveriti sporočene podatke; sporočeno je bilo, da ne pridejo ♪
  23.      sporočljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. 1. ki se da sporočiti: obvestilo danes ni sporočljivo / sporočljiva izkušnja 2. sposoben sporočiti: tako pisanje je premalo sporočljivo ♪
  24.      sporofít  -a m (ȋ) bot. nespolno se plodeča generacija pri rastlinah s prerodom, nespolni rod: gametofit in sporofit ♪
  25.      sposóben  -bna -o prid., sposóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben človek, strokovnjak; ni sposoben opravljati svoje funkcije; za to delo bi moral biti sposobnejši; kot ravnatelj ni sposoben // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo sposobni fantje; za življenje sposobna bitja / zaradi razburjenja ni sposoben normalno presojati / ti bombniki so sposobni nositi atomske bombe; snovi, sposobne vpijati vlago / kreditno sposoben ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit 2. ki si lahko hitro, brez večjega napora pridobi potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben delavec, učenec / čutil se je sposobnega za študij filozofije / biti sposoben prilagoditi se novemu okolju 3. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega sposoben; sposoben je narediti kakršnokoli hudobijo ◊ jur. poslovno sposoben ki lahko samostojno sklepa pravne posle; pravdno, oporočno sposoben; sam.: sposobni uspejo ♪

   5.276 5.301 5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA