Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (52.439-52.463)



  1.      hrípa  -e ž (í) zastar. gripa: zboleti za hripo
  2.      hrípanje  -a s (í) glagolnik od hripati: težko je poslušal njegovo hripanje in kašljanje
  3.      hrípati  -am in -ljem nedov., í) 1. hripavo govoriti: kašljal je in hripal, da sem ga komaj razumel 2. redko biti hripav: že dalj časa hripa
  4.      hrípav  -a -o tudi hrípav -áva -o prid. (í; í á) ki ima zaradi vnetja glasilk nejasen, nečist glas: hripav človek; že dalj časa je hripav / vriskal je, da je bil ves hripav / hripavo grlo // ki zveni nejasno, nečisto: spregovoriti s hripavim glasom; hripav smeh; slišalo se je hripavo petje hrípavo tudi hripávo prisl.: hripavo govoriti, peti
  5.      hrípavec  tudi hripávec -vca m (í; ) redko hripav človek: hripavca je le s težavo razumel
  6.      hrípelj  -plja m (í) redko nosni pretin (v spodnjem, hrustančastem delu): prebosti hripelj
  7.      hripênje  -a s (é) glagolnik od hripeti: slišalo se je vpitje in hripenje
  8.      hripéti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko 1. hripavo govoriti: od jeze in užaljenosti je kar hripel 2. postajati hripav: iz dneva v dan je bolj hripel
  9.      hŕk  medm. () posnema glas pri smrčanju: iz spalnice se čuje: hrk, hrk
  10.      hŕkanje  -a s () glagolnik od hrkati: s hrkanjem spraviti izmeček iz pljuč; pokašljevanje in hrkanje / hrkanje jerebic / slišalo se je hrkanje spečih mož
  11.      hŕkati  -am nedov. ( ) 1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje; kar naprej hrka / hrkati kri ∙ ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal 2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo 3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal hrkáje: ves moker in hrkaje je lezel iz vode hrkajóč -a -e: hrkajoči glasovi
  12.      hŕkav  -a -o prid. (ŕ) redko hripav, hreščeč: hrkav glas
  13.      hŕkavec  -vca m (ŕ) kdor hrka: hrkavec je motil predstavo
  14.      hŕkniti  -em dov.) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil / hrkniti kri ∙ ekspr. v jezi mu je nekaj hrknila rekla
  15.      hŕliti  -im nedov. (ŕ) nar. severovzhodno smrčati: glasno hrliti // spati: vsi so že trdno hrlili, le on je bedel
  16.      hròm  hrôma -o prid. ( ó) ki se ne more premikati, zlasti ne hoditi: hrom človek; star je in hrom; delno hrom; hrom na obe nogi; že dve leti leži hrom / hroma noga, roka; ima hromo desno stran telesa / ekspr. bil je ves hrom od strahu; pren. hrom na duhu
  17.      hromák  -a m (á) star. hrom človek: hromaki in slepci
  18.      hrômec  -mca m (ō) ekspr. hrom človek: ob poti so stali hromci z berglami
  19.      hromênje  -a s (é) glagolnik od hrometi: hromenje nog
  20.      hrométi  -ím nedov. (ẹ́ í) postajati hrom: bolezen se je razvijala in vedno bolj je hromel / roka mu hromi; vlekel je noge za seboj, kakor da mu hromijo; pren., knjiž. misli so mu hromele
  21.      hromílen  -lna -o prid. () ki hromi: hromilni strupi
  22.      hromílo  -a s (í) med. snov, ki povzroča hromenje: odkrili so, da je v tem rastlinskem soku hromilo
  23.      hromíti  -ím nedov. ( í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja hromèč -éča -e: hromeča groza
  24.      hromonóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž., redko hrom: hromonog starec
  25.      hromòt  -ôta m ( ó) knjiž., redko hrumenje: kljub hromotu je dobro spal

   52.314 52.339 52.364 52.389 52.414 52.439 52.464 52.489 52.514 52.539  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA