Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (5.151-5.175)


  1.      spočéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na spočetje: spočetna zmožnost / spočetna doba ženske plodna doba ženske ♪
  2.      spočéti  -čnèm dov., spočél; nam. spočét in spočèt (ẹ́ ȅ) 1. priti v stanje, da začne v telesu nastajati nov organizem: spočela je in rada bi rodila; spočeti iz ljubezni, v pijanosti / spočeti otroka; ni spočela s svojim možem // povzročiti nastanek novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: spočela sta tretjega otroka / hčer je spočel s svojo drugo ženo 2. knjiž. povzročiti nastanek česa: sam je spočel ta načrt; take predstave je spočel v svoji domišljiji / trpljenje lahko spočne zlobnost spočéti se 1. začeti biti, obstajati: v njej se je spočelo novo življenje 2. knjiž. nastati, pojaviti se: na ulici so se spočeli čudni glasovi / med njima se je spočela ljubezen; v pesnikovi duši se je spočela nova pesem spočét -a -o: nekatera zdravila kvarno učinkujejo na spočeti plod; v žalosti spočete misli ♦ rel. brez madeža, od svetega Duha spočet ♪
  3.      spočétje  -a s (ẹ̑) glagolnik od spočeti: ta sredstva delujejo proti spočetju; preprečevanje spočetja; razvoj plodu po spočetju; spočetje in rojstvo / spočetje otroka / spočetje novega dneva ♦ rel. dogma o brezmadežnem spočetju dogma, da je bila Kristusova mati spočeta brez izvirnega greha ♪
  4.      spočétka  prisl. (ẹ̑) knjiž. izraža čas začetka dejanja, stanja; od začetka, na začetku: spočetka se je bal ljudi // izraža, da je povedano v zapovrstnosti dogajanja na začetku: spočetka je kričal in klel, potem prosil, pa vse zaman ♪
  5.      spočétnik  -a m (ẹ̑) knjiž. 1. kdor povzroči nastanek novega organizma: on je otrokov spočetnik / ekspr. bila je v veselje svojima spočetnikoma staršem 2. začetnik: spočetnik novih idej ♪
  6.      spočíniti  -em dov. (í ȋ) star. spočiti se: zdaj lahko spočinem; po napornem delu bi se rad spočinil ♪
  7.      spočítek  -tka m (ȋ) star. počitek: potrebovati spočitek / popoldanski spočitek ♪
  8.      spočíti se  spočíjem se dov., spočìl se (í ȋ) s prekinitvijo kake dejavnosti sprostiti se, okrepiti se: čez noč se je spočil; utrujen sem, moram se spočiti; telesno in duševno se spočiti / konji se morajo spočiti / spočiti se od dela, naporov / pozimi se rastline spočijejo; zemlja se spočije spočíti si s prekinitvijo kake dejavnosti doseči, povzročiti sprostitev, okrepitev česa: spočiti si noge; spočiti si oči po dolgem branju / v gorah si človek spočije živce ● knjiž. zelenje nam spočije trudne oči ob gledanju zelenja si spočijemo oči spočít -a -o: spočit konj; biti spočit; spočiti so nadaljevali pot; spočita zemlja ♦ gastr. spočito testo testo, ki je napravljeno stalo določen čas ♪
  9.      spočítost  -i ž (ȋ) stanje spočitega človeka: duševna, telesna spočitost; naspanost in spočitost ♪
  10.      spočívati se  -am se nedov. (í) knjiž. počivati, odpočivati se: sedli so v senco in se spočivali / njiva se pozimi spočiva ● knjiž. glasba človeka spočiva pomirja, sprošča ♪
  11.      spód  prisl. (ọ̑) pog. spodaj: spod teče potok / počakaj me spod / napisala je kartico in spod smo se vsi podpisali / spod se toplo oblecite / zaničevati tiste spod; prim. odspod ♪
  12.      spod  predl., gl. izpod ♪
  13.      spod...  ali spod... in izpod... ali spod... tudi izpod... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti iz položaja pod čim: spodmakniti, spodmleti b) dejanja, stanja spodaj, na spodnji strani česa: spodrasti / spodvihati, spodviti c) spremembe smeri ob dotiku s čim: spodleteti, spodrsniti č) začetka dejanja, stanja: spodbuditi 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: spodbuda, spodrast, spodrsljaj; prim. izpod... ♪
  14.      spôdaj  prisl. (ó) 1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru nižje, ant. zgoraj: na hribu je trdnjava, spodaj teče reka / splezal je po lestvi, jaz pa sem ostal spodaj; pogledal je v jamo: spodaj ni bilo videti nikogar / spodaj je garaža in klet, v prvem nadstropju pa stanovanje; spodaj so vrata zaklenjena / v dolini je zagledal naselje, še bolj spodaj pa polja; daleč, globoko spodaj / s prislovnim določilom kraja: kolo imam spodaj v kleti; spodaj pod bregom; spodaj, tik ob odprtini / rešitev uganke je na tretji strani spodaj; podpiši se še ti tu spodaj / opombe glej spodaj na koncu strani pod besedilom ∙ pog., ekspr. pri operaciji so ji spodaj vse pobrali odstranili jajčnike, maternico; evfem. prijel jo je spodaj za spolovilo, zadnjico // izraža položaj pod čim: pokrila se je z debelo odejo in spodaj ji je bilo kmalu toplo; skrij se pod mizo, spodaj te ne bo nihče iskal / spodaj v rovu je zabobnelo / mrzlo je, zato se spodaj toplo oblecite oblecite toplo spodnje perilo; bila je samo v spalni srajci, spodaj ni imela nič 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani nižje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal; orodje s širokim, spodaj ravnim rezilom / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena 3. nav. ekspr. izraža manj pomemben družbeni položaj: spodaj se zavzemajo za hitrejše rešitve zadev; menil je, da se spodaj dovolj misli na koristi skupnosti / človek spodaj ni imel nobenih pravic // v razredni družbi izraža pripadnost socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: živeti čisto spodaj 4. v zvezi od spodaj izraža gibanje ali usmerjenost a) iz nižjega položaja v prostoru proti višjemu: od spodaj je slišal hrup avtomobilov; od spodaj navzgor b) iz položaja pod čim: talna voda je tako narasla, da je od spodaj poškodovala zunanje rudniške naprave c) pog. iz manj pomembnega družbenega položaja: napredne težnje so prihajale od spodaj, iz vrst učiteljstva / pobuda za gradnjo je prišla od spodaj od občanov, krajanov; začel je čisto (od) spodaj in se povzpel do direktorja na najnižjem delovnem mestu; zavirati pobude od spodaj; prim. odspodaj ♪
  15.      spodbádati  -am tudi izpodbádati -am nedov. (ȃ) 1. z rahlimi vbodi, sunki, navadno z ostrogami, spodbujati žival, da se (hitreje) premika: jezdec spodbada konja / spodbadati z ostrogami 2. ekspr. spodbujati sploh, zlasti z ostrimi besedami: spodbadati otroke k učenju / spodbadati z besedami ♪
  16.      spodbelíti  in spodbéliti -im dov. (ȋ ẹ́) gozd. podbeliti: spodbeliti bukev ♪
  17.      spodbírati  -am nedov. (ȋ ȋ) redko podbirati: spodbirati grozdje; poletne sorte jabolk se spodbirajo ♪
  18.      spodbiti  ipd. gl. izpodbiti ipd. ♪
  19.      spodbóčki  prisl. (ọ̑) nar. vzhodno, v zvezi z gledati, opazovati izpod čela: kaj me tako spodbočki gledaš / komaj si je upal spodbočki pogledati k sosednji mizi ♪
  20.      spodbôsti  -bôdem tudi izpodbôsti -bôdem dov., spodbôdel in spodbódel spodbôdla tudi izpodbôdel in izpodbódel izpodbôdla, stil. spodbòl spodbôla tudi izpodbòl izpodbôla (ó) 1. z rahlim vbodom, sunkom, navadno z ostrogami, spodbuditi žival, da se (hitreje) premika: skočil je na konja in ga spodbodel / spodbosti žrebca v tek 2. ekspr. spodbuditi sploh, zlasti z ostrimi besedami: spodbosti koga k delu, razmišljanju / neuspeh ga je še bolj spodbodel; to ga je spodbodlo, da je še bolj nagajal ♪
  21.      spodbúda  -e ž (ȗ) 1. glagolnik od spodbuditi: otrok je potreben spodbude; za spodbudo kaj povedati / priznanje mu je bilo v spodbudo / delovna, moralna spodbuda 2. kar povzroča, da je kdo (bolj) delaven, prizadeven: pohvala je bila zanj močna spodbuda / dati spodbudo spodbuditi / sklicati posvetovanje na spodbudo društva pobudo 3. nav. mn. kar povzroča kako dogajanje, delovanje: črpati spodbude iz klasičnih del / mnoge duhovne spodbude so prihajale iz te dežele ♪
  22.      spodbúden  -dna -o prid., spodbúdnejši (ú ū) ki pozitivno vpliva na nadaljnje ravnanje, delovanje, dogajanje: na svojo prošnjo je dobil spodbuden odgovor; spodbudne besede / njena družba je spodbudna / narodno spodbudna književnost / raziskave so dale spodbudne rezultate; možnosti za zaposlitev niso najbolj spodbudne spodbúdno prisl.: spodbudno se nasmehniti, pokimati; ti ukrepi spodbudno vplivajo na izvoz ♪
  23.      spodbudílo  -a s (í) knjiž. sredstvo, ki povečuje dejavnost organa, organizma; stimulans: uživati spodbudila; pren. knjiga je zanj duševno spodbudilo ♪
  24.      spodbudítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od spodbuditi: spodbuditev s prijazno besedo / spodbuditev gospodarstva ♪
  25.      spodbudíti  -ím tudi izpodbudíti -ím dov., spodbúdil tudi izpodbúdil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kdo (bolj) delaven, prizadeven: prijatelj ga je spodbudil; uspeh ga je spodbudil k še intenzivnejšemu delu; to ga je spodbudilo, da se je resneje lotil študija / z injekcijo spodbuditi delovanje srca 2. povzročiti, da kaj (hitreje) nastane, se (bolje) razvija: spodbuditi rast las / spodbuditi ustanovitev društva / spodbuditi vlaganja v kmetijstvo; spodbuditi vpis na tehnične šole / pravljice spodbudijo otrokovo domišljijo spodbujèn tudi izpodbujèn -êna -o: biti spodbujen k pisanju ♪

   5.026 5.051 5.076 5.101 5.126 5.151 5.176 5.201 5.226 5.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA