Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (50.639-50.663) 
- gódlja -e ž (ọ̑) 1. gosta juha, ki ostane po kuhanju krvavic, navadno zakuhana s kašo: godlja že vre; poslali so jim godljo in nekaj klobas; zabeljena godlja; pren., slabš. jezikovna godlja 2. ekspr. slaba pijača: te godlje pa že ne bom pil // slaba jed, navadno redka: menažko opoldanske godlje mu je dal za eno samo cigareto 3. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: pomagal mu je iz godlje; spet si v godlji ∙ ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju ♪
- godljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. nerazločno, momljaje govoriti: nekaj je godljal sam s seboj; godlja kakor medved / začel je godljati svojo molitev / kar naprej se jezi in godlja godrnja ♪
- godnênje -a s (é) glagolnik od godneti: hitro godnenje lanu ♪
- godnéti -ím nedov. (ẹ́ í) redko postajati goden: lan hitro godni; prst je pustil še nekaj časa godneti ♪
- godnjáti -ám nedov. (á ȃ) star. povzročati, da postane kaj godno; goditi: godnjati sadje; race se godnjajo ♪
- gódov -a -o prid. (ọ̑) nar., v povedni rabi ki ima, praznuje god: čez nekaj dni boš godov ♪
- godovánje -a s (ȃ) glagolnik od godovati: biti povabljen na godovanje / štel je dneve do svojega godovanja ♪
- godováti -újem nedov. (á ȗ) imeti, praznovati god: ne vem natančno, katerega dne goduje / danes zvečer bomo godovali ♪
- godóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na god: godovna gostija; godovno voščilo / godovni dan ♪
- godovína -e ž (í) star. godovanje: povabiti na godovino ♪
- godóvnica -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki ima, praznuje god: nazdraviti godovnici 2. star. pesem, napisana za god: prebrati godovnico ♪
- godóvnik -a m (ọ̑) kdor ima, praznuje god: voščiti godovniku ♪
- godovnják -a m (á) kdor ima, praznuje god: nisem vedel, da si godovnjak; danes imamo pri nas godovnjaka ♪
- godovnjákinja -e ž (á) ženska oblika od godovnjak ♪
- godovnò -à s (ȍ) zastar. god, godovanje: materino godovno ♪
- godráti -ám nedov. (á ȃ) oglašati se z visokim, tresočim se glasom; kavdrati: puran godra ♪
- godrnjáč -a m (á) 1. kdor (rad) godrnja: bil je večen godrnjač; govoriš kot kak star godrnjač 2. ekspr., redko medved: otrpnil je od strahu, ko je zagledal kosmatega godrnjača ♪
- godrnjálo -a s (á) slabš. godrnjavec, godrnjač: ta človek je neznosno godrnjalo ♪
- godrnjánje -a s (ȃ) glagolnik od godrnjati: brez godrnjanja jo je ubogal / odgovoril mu je z nerazumljivim godrnjanjem ♪
- godrnjáti -ám nedov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo ♪
- godrnjàv -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) godrnja: godrnjav človek; bil je siten in godrnjav; stanoval je pri godrnjavi gospodinji / razvlečena, godrnjava molitev / iz sobe so se slišali godrnjavi zvoki godrnjávo prisl.: godrnjavo ji je odgovarjal ♪
- godrnjávec -vca m (ȃ) kdor (rad) godrnja: bil je pravi sitnež in godrnjavec ♪
- godrnjávka -e ž (ȃ) ženska, ki (rada) godrnja: čemerna, stara godrnjavka; sitna godrnjavka ♪
- goeléta -e ž (ẹ̑) navt. jadrnica z več jambori in vzdolžnimi jadri: v pristanišču je bilo več goelet ♪
- góflja -e ž (ọ̑) 1. vulg. usta: ima polno gofljo vode ∙ pog., slabš. ta pa ima gofljo zna spretno govoriti, prepričevati; pog., slabš. s to besedo mu je zamašil gofljo mu je onemogočil ugovarjanje 2. pog., slabš. kdor veliko, predrzno govori: čisto navadna goflja je / kot psovka molči, goflja ♪
50.514 50.539 50.564 50.589 50.614 50.639 50.664 50.689 50.714 50.739 
