Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (50.489-50.513) 
- glodáč -a m (á) zool. vsak od štirih podaljšanih sekalcev pri glodavcih: veverica si je brusila glodače; dolgi glodači ♪
- glodálo -a s (á) obrt. rezilo na gravirnih in kopirnih strojih ♪
- glódanje tudi glôdanje tudi glodánje -a s (ọ́; ó; ȃ) glagolnik od glodati: pes se je naveličal glodanja kosti / večni nemir in glodanje v prsih ♪
- glódati -am tudi glójem, tudi glôdati -am nedov., glódaj glódajte tudi glóji glójite tudi glôdaj glôdajte tudi glodájte; tudi glodála (ọ́; ó) 1. z zobmi odlamljati v majhnih kosih: pes je ves čas glodal kost; miš gloda korenine; glodal je staro, suho skorjo kruha / v drevesu je glodal črv / voda gloda breg izpodjeda, odnaša; pren. glodala jo je skrivna bolezen; hišo je glodal zob časa 2. ekspr. povzročati neugoden, navadno duševni občutek: glodala sta ga dvom in obup; gloda ga zavest krivde; ljubosumnost ji gloda dušo; za prazen nič se gloda; kes ga je glodal kot črv; brezoseb. neprestano ji je glodalo v srcu / čutil je, kako mu lakota gloda po drobovju 3. ekspr. dalj časa, navadno slabo govoriti o čem: vsa soseska je vneto glodala ta dogodek / zlobni jeziki glodajo kar naprej glodajóč -a -e: glodajoč črv; glodajoča bolečina; glodajoča skrb ♪
- glodàv -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. ki gloda: glodava reka / glodava skrb ♪
- glodávec -vca m (ȃ) sesalec, ki ima štiri sekalce podaljšane: škodljivi glodavci ♪
- glòg in glóg glóga m (ȍ ọ́; ọ̑) trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi: glog in dren že zorita; plodovi gloga ♪
- glógov -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na glog: glogov grm; glogov les; glogova palica ♦ zool. glogov belin dnevni metulj z belimi krili, katerega gosenice objedajo liste sadnega drevja, Aporia crataegi ♪
- glogovína in glógovina -e ž (í; ọ̄) glogov les: glogovina in drenovina ♪
- glógovje -a s (ọ̄) glogovo grmovje: živa meja glogovja in jelševine ♪
- glógovka -e ž (ọ̄) redko palica iz glogovega lesa: s seboj je imel za palec debelo glogovko ♪
- gloriéta -e ž (ẹ̑) knjiž. majhna odprta stavba na vrtu ali v parku: na vrhu vzpetine stoji glorieta; rokokojska glorieta ♪
- glorificírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. slaviti, poveličevati, povzdigovati: glorificiral je samo svetla čustva v človeku; glorificiral jih je kot edine nosilce naprednih idej ♪
- glorifikácija -e ž (á) knjiž. slavljenje, poveličevanje, povzdigovanje: osebe v filmu je prikazal brez glorifikacije; glorifikacija revolucije ♪
- glôrija in glórija -e ž (ó; ọ́) 1. svetniški sij, gloriola: zlata glorija mu obdaja glavo; pren., knjiž. nadel si je glorijo junaka // knjiž. sij, blišč, žar: vsa cerkev je bila v svetli gloriji; sonce obliva drevje z večerno glorijo; glorija sončnega zahoda 2. ekspr. slava, čast, priznanje: v vsej gloriji se je čutil nesrečnejšega kot prej; iron. to je pomenilo konec njegove glorije / pog. sprejeli so ga z veliko glorijo z velikimi slavnostmi, s poveličevanjem ◊ alp. mavričast sij ob človekovi senci na nizko ležeči megli; rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Gloria ♪
- glorióla tudi gloríola -e ž (ọ̑; ȋ) svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov, svetniški sij: gloriola mu obseva glavo; sij zlate gloriole; pren., knjiž. drži se ga gloriola največjega borca za pravico; obdan je bil z gloriolo dostojanstva ♪
- glóta -e ž (ọ̑) star. ljudstvo, množica: strahopetna glota ◊ bot. trava s kratkopecljatimi, posamič stoječimi klaski, Brachypodium ♪
- glotologíja -e ž (ȋ) knjiž. jezikoslovje ♪
- glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem // knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih // ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha
tišina 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo / gluha zemlja nerodovitna ● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati ◊ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe ♪
- glúhec -hca m (ȗ) glušec: slepci in gluhci ♪
- gluhoném -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) gluh in nem: gluhonemi otroci; gluhonem od rojstva gluhonémi -a -o sam.: zavod za gluhoneme ♪
- gluhonémec -mca m (ẹ̑) knjiž., redko gluhonem človek: gluhonemca sta se pogovarjala z rokami ♪
- gluhonémka -e ž (ẹ̑) knjiž., redko gluhonema ženska: gluhonemke so naučili pisati in brati ♪
- gluhonémnica -e ž (ẹ̑) zavod za gluhoneme: dali so ga v gluhonemnico ♪
- gluhôta -e ž (ó) lastnost, stanje gluhega: prirojena gluhota / gluhota za resnico / popolna gluhota jih je obdajala; gluhota zimskega dne ♪
50.364 50.389 50.414 50.439 50.464 50.489 50.514 50.539 50.564 50.589