Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (50.364-50.388) 
- glaváč -a m (á) slabš. kdor ima debelo, veliko glavo; debeloglavec: tega glavača ni težko opaziti med množico / kot psovka tebi se ne da nič dopovedati, glavač trmasti ◊ bot. glavač trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi ali belkastimi cveti, Echinops; zool. glavači morske ali sladkovodne ribe z zelo veliko in široko glavo, Cottidae; roparski kiti z veliko glavo in močnim zobovjem v spodnji čeljusti, Physeteridae ♪
- glaváča -e ž (á) slabš. debela, velika glava: za tako glavačo je vsak klobuk premajhen ♪
- glaváček -čka m (á) ljubk. manjšalnica od glavač: Moj glavaček, kopitljaček gleda v nebo, dlan izteza (F. Levstik) ♪
- glavàn tudi glaván -ána m (ȁ á; ȃ) ekspr. 1. kdor ima debelo, veliko glavo: tisti glavan ga je pretepel 2. svojeglav, trmast človek: ne bo odnehal, prevelik glavan je ♪
- glavána -e ž (ā) ženska oblika od glavan: taka glavana je ∙ preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri ♪
- glavár -ja m (á) star. poglavar: proglasil se je za glavarja; plemenski glavarji / glavar hajduške čete / okrajni glavar v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja ◊ zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora ♪
- glavaríca -e ž (í) ženska oblika od glavar: rade so poslušale svojo glavarico // star. glavarjeva žena: proslave sta se udeležila glavar in glavarica ♪
- glavarína -e ž (ȋ) nekdaj davek od osebe: plačevati glavarino ♪
- glaváriti -im nedov. (á ȃ) star. biti poglavar: četi je glavaril najhrabrejši med njimi / županiti in glavariti ♪
- glavárka -e ž (á) star. glavarjeva žena: navzoča sta bila glavar in glavarka ♪
- glavàt -áta -o prid. (ȁ ā) ekspr. ki ima debelo, veliko glavo: bil je plečat in glavat / glavato zelje ♪
- glavática -e ž (ȃ) 1. zool. postrv, ki živi samo v jadranskem porečju, Salmo marmoratus: ujel je težko glavatico 2. redko glavnata solata: zgodnja glavatica ♪
- gláven 1 -vna -o prid. (ȃ) ki je po pomembnosti na prvem mestu: glavni deli česa; glavni krivec; dosegel je glavni namen; glavni kmetijski pridelek določenega področja; to je eden izmed glavnih vzrokov; glavni znak bolezni; glavna dejavnost podjetja; njegova glavna napaka; glavna oseba drame; glavna sestavina česa; glavne stvari sem že uredil; glavna točka seje; interpretacija glavnih vlog; glavne politične zahteve; glavna prometna žila / popisati dogodek v glavnih obrisih / glavna sezona // ki je po pomembnosti na prvem mestu in navadno tudi največji: glavni dobitek na loteriji; glavni oltar v cerkvi; glavni trg; glavni vhod; glavni vod; glavna vrata / glavna cesta; glavno mesto države // ki ima večjo, največjo odgovornost: glavni blagajnik; glavni inženir; glavni urednik; glavna sestra v bolnici / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije ● imeti glavno besedo pomembno vlogo pri
odločanju ◊ arhit. glavna ladja osrednja cerkvena ladja, navadno širša in višja od stranskih; film. glavni snemalec snemalec, ki snema osrednje dogajanje filma in vodi delo drugih snemalcev; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; gastr. glavna jed najizdatnejši del kosila ali večerje; geom. glavna normala; jur. glavni dolžnik; glavna obravnava obravnava, na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe; lingv. glavni stavek neodvisni stavek podredja, ki ima dopolnilo v odvisnem stavku; glavni števnik števnik, ki izraža količino štetega; min. glavna ploskev somernosti vodoravna ploskev somernosti; navt. glavni jambor jambor na ladji, drugi od spredaj; glavno jadro jadro na glavnem jamboru; petr. glavna rudnina rudnina, ki nastopa v kamnini v največji množini; voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; glavni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne
vojske na ozemlju posameznih jugoslovanskih narodov glávni -a -o sam.: on je glavni; postal je eden glavnih; žarg. govoril sem z glavnim glavnim direktorjem; glavnim urednikom; glavno si pa pozabil; v glavnem se strinjava skoraj v celoti; letina bo v glavnem dobra ♪
- gláven 2 -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na glavo: glavne kosti / glavna uš / redko glavna ruta naglavna ruta ♪
- glávica -e ž (á) nav. ekspr. manjšalnica od glava: otrok je položil glavico mami v naročje; drobna glavica; glavica ga boli / glavico ji je zmešal / to je (bistra) glavica bister, nadarjen človek / lutkovna glavica / rože so obračale glavice proti soncu ∙ ekspr. ej, glavico pa ima, glavico je pameten, iznajdljiv ♪
- glávica tudi glavíca -e ž (á; í) rabi se samostojno ali s prilastkom majhni glavi podoben del česa: tolkel je po glavici žeblja; bucikina glavica; glavica pletilke; glavice vžigalic ∙ žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari // del rastline, ki vsebuje seme ali plodove: čebula dela glavice; lanene glavice; makova glavica // manjši okroglasti in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: glavica česna ◊ anat. sklepna glavica izbočeni konec kosti v sklepu; bot. cvetna glavica okroglasto socvetje, na katerem je mnogo popolnih, nepecljatih cvetov; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; muz. glavica polni ali prazni krožec kot del note ♪
- glavìč -íča m (ȉ í) odebeljeni konec predmeta, zlasti palice: meč je imel medeninast glavič; palica s srebrnim, zlatim glavičem / sedelni glavič sprednji, nekoliko privzdignjeni del sedla ◊ alp. nižja pečina z zaobljenim vrhom; um. zgornji zaključni del stebra; kapitel ♪
- glavíčar -ja m (ȋ) teh. orodje, s katerim se oblikuje sklepna glava kovice ♪
- glavíčen tudi glávičen -čna -o prid. (ȋ ȋ; á) nanašajoč se na glavico: glavični nastavek priprave ♦ anat. glavični sklep sklep s sklepno glavico; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol ♪
- glavíčica in glávičica -e ž (í; á) ljubk., redko glavica: drobna otroška glavičica ♪
- glavína -e ž (í) 1. meso z glave prašiča ali goveda: skuhati glavino; dišalo je po ričetu in glavini 2. osrednji del kolesa, skozi katerega gre os; pesto: škripanje glavin 3. slabš., redko debela, velika glava ♪
- glavínec -nca m (ȋ) bot. rastlina s celorobimi ali pernatimi listi in rdečimi, modrimi ali rumenimi cveti v koških, Centaurea: modri glavinec ♪
- glavkóm -a m (ọ̑) med., vet. očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu: imeti glavkom ♪
- glávnat -a -o prid. (ȃ) ki ima obliko glave: glavnata solata; glavnato zelje ♪
- glávnica 1 -e ž (ȃ) 1. osnovni del dolga, terjatve ali hranilne vloge: glavnica se obrestuje; plačati glavnico; pripisati, prišteti obresti h glavnici; pren., ekspr. njegov prikupni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti 2. ekon. čisto premoženje gospodarske organizacije; skladi: osnovati, vplačati glavnico / deležna glavnica sestavljena, pridobljena iz deležev; delniška glavnica pridobljena s prodajo delnic; kritna glavnica namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic; osnovna glavnica brez rezervnih skladov in dobička; ustanovna glavnica s katero se gospodarska organizacija ustanovi ◊ fin. obratna proračunska glavnica potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki; mat. glavnica osnovna količina pri obrestnem računu ♪
50.239 50.264 50.289 50.314 50.339 50.364 50.389 50.414 50.439 50.464