Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (48.839-48.863)



  1.      epidemiológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za epidemiologijo: zdravnik epidemiolog; kongres epidemiologov
  2.      epidemiologíja  -e ž () veda o vzrokih in preprečevanju širjenja epidemij: inštitut za epidemiologijo / epidemiologija škrlatinke
  3.      epidêrma  -e ž () anat., bot. epidermis
  4.      epidermálen  -lna -o () pridevnik od epidermis: epidermalna tvorba
  5.      epidót  -a m (ọ̑) min. rudnina kalcijev aluminijev in železov silikat
  6.      epifenomén  -a m (ẹ̑) knjiž. pojav, ki spremlja glavni pojav, sopojav: epifenomeni družbenoekonomskih tvorb
  7.      epifít  -a m () bot. rastlina, ki raste na drugi rastlini in ima lastno presnovo, priraslika: alge, lišaji in mahovi so najbolj pogosti epifiti pri nas
  8.      epifíza  -e ž () anat. 1. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih, češerika: funkcija epifize 2. končni del dolge cevaste kosti: odlomljena epifiza
  9.      epífora  -e ž () lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na koncu zaporednih stavkov ali verzov
  10.      epigenéza  -e ž (ẹ̑) biol. teorija, da se v osebnem razvoju iz preprostega začetnega stanja razvije vse bolj kompliciran organizem
  11.      epigón  -a m (ọ̑) nav. slabš. kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: on sploh ni pesnik, je epigon; Jurčičevi epigoni; stranski oltar je delo drugovrstnega kiparskega epigona
  12.      epigráf  -a m () knjiž. 1. kratek izrek, citat, pregovor na začetku knjige, poglavja: vzeti epigraf iz Prešerna 2. krajše besedilo v verzih ali prozi na spominskih ploščah, spomenikih, stavbah
  13.      epigráfik  -a m (á) strokovnjak za epigrafiko
  14.      epigráfika  -e ž (á) veda o epigrafih, zlasti antičnih in orientalskih: rimska epigrafika
  15.      epigrám  -a m () lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku, puščica: Prešernovi epigrami; njegovi epigrami so zabavni
  16.      epigramátičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na epigram: epigramatični verzi / epigramatičen članek jedrnat in duhovit
  17.      epigramátik  -a m (á) knjiž. kdor piše epigrame, puščičar
  18.      epigramátika  -e ž (á) lit. epigramatična dela, epigrami: Prešernova epigramatika; zajedljiva epigramatika
  19.      épik  -a m (ẹ́) kdor piše epska dela, navadno epske pesmi: liriki in epiki / Balzac je velik epik
  20.      épika  -e ž (ẹ́) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela, pripovedništvo: lirika, epika, dramatika // epska dela: junaška epika; lirično-meditativna epika
  21.      epikureízem  -zma m () 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikureizem spada k helenističnim materialističnim filozofijam 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: prevladujoča nota romana je epikureizem
  22.      epikuréjec  -jca m (ẹ̑) 1. pristaš epikureizma: stoiki in epikurejci 2. ekspr. kdor teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživač: v gastronomskem pogledu je velik epikurejec; dobrovoljen epikurejec
  23.      epilácija  -e ž (á) kozm. trajna odstranitev dlak s kože
  24.      epiléptičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na epilepsijo, božjasten: epileptični krči; epileptičen napad / epileptičen bolnik
  25.      epiléptik  -a m (ẹ́) med. kdor ima epilepsijo, božjastnik

   48.714 48.739 48.764 48.789 48.814 48.839 48.864 48.889 48.914 48.939  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA