Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (48.239-48.263)



  1.      dvókróžen  -žna -o prid. (ọ̑-ọ̑) 1. filat., navadno v zvezi dvokrožni žig žig, ki ima dve krožnici, med katerima je označba pošte: žigosati z dvokrožnim žigom 2. šah., navadno v zvezi dvokrožni turnir turnir, pri katerem igra vsak igralec z vsakim po dve partiji
  2.      dvókŕp  -a -o prid. (ọ̑- ọ̑-) bot. ki je iz dveh, krpam podobnih delov: dvokrpi listi
  3.      dvóléten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. star dve leti: dvoleten deček 2. ki traja dve leti: dvoleten spor / dvoletne izkušnje / dvoletna šola ◊ bot. dvoletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi
  4.      dvólétnica  -e ž (ọ̑-ẹ̑) bot. rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi: enoletnice in dvoletnice
  5.      dvólíčen  -čna -o prid. (ọ̑-) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dvolične rudnine; dvolična snov; spolno dvolične živali ◊ geom. dvolična ravnina ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani; obrt. dvolična pletenina pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka
  6.      dvolíčen  -čna -o prid. () ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje ● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to
  7.      dvolíčnež  -a m () ekspr. dvoličen človek: na tak način so se vzgajali dvoličneži
  8.      dvolíčnik  -a m () ekspr., redko dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki
  9.      dvolík  -a -o prid. ( ) 1. knjiž. ki ima dve obliki: jezik ima veliko dvolikih besed 2. redko dvolíčen: dvoliki ljudje
  10.      dvolòm  -ôma m ( ó) min. 1. dvolomnost: dvolom pri rudnini 2. razlika med največjim in najmanjšim lomnim količnikom
  11.      dvolómec  -mca m (ọ̑) min. brezbarven, prozoren kristal kalcita
  12.      dvolómen  -mna -o prid. (ọ̄) min. ki v različnih smereh različno lomi svetlobo: dvolomna rudnina
  13.      dvolóžek  -žka m (ọ̑) muz. melodični okrasek iz štirih tonov, sestavljen izmenoma iz spodnjega in zgornjega tona
  14.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je takofiloz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
  15.      dvómatríčnik  -a m (ọ̑-) tisk. stavni stroj z dvema matričnikoma
  16.      dvómba  -e ž (ọ̑) zastar. dvom: vzbudile so se mu dvombe in sumi / nikakor ni mogel pregnati verskih dvomb / bila je brez dvombe najlepša v tem kraju
  17.      dvómen  -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. dvomljiv: pridobil si je dvomno slavo; vse to je zelo dvomne vrednosti / njegov prihod je zaenkrat še dvomen dvómno prisl.: vrne se, vrne, je ves čas dvomno ponavljala dvomeče
  18.      dvóméren  -rna -o prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) knjiž. dvodimenzionalen, dvorazsežen: ploskev je dvomerna
  19.      dvomílec  -lca [c] m () knjiž. dvomljivec: uspehi so prepričali celo največje dvomilce / bil je večni dvomilec in omahljivec
  20.      dvómiti  -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh; dvomim, če bo prišla; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem; ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e: vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal
  21.      dvómljenje  -a s (ọ̄) glagolnik od dvomiti: po dolgem dvomljenju in premišljevanju je ponudbo le sprejel
  22.      dvomljív  -a -o prid. ( í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo
  23.      dvomljívec  -vca m () kdor dvomi: dvomljivci so umolknili pred argumenti; prepričal je še zadnje dvomljivce / verski dvomljivec / v globini duše je bil dvomljivec
  24.      dvomljívka  -e ž () ženska, ki dvomi: nezaupljiva dvomljivka
  25.      dvómôčen  -čna -o prid. (ọ̑-ó) bot., v zvezi dvomočni prašniki različno veliki prašniki pri isti rastlinski vrsti

   48.114 48.139 48.164 48.189 48.214 48.239 48.264 48.289 48.314 48.339  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA