Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (48.164-48.188)


  1.      dvóbóčno  prisl. (ọ̑-ọ̑) v zvezi dvobočno someren 1. zool. ki ima enako levo in desno polovico: dvobočno somerna žival 2. bot. ki se lahko z dvema ravninama razdeli na dva enaka dela: dvobočno somerni cvet ♪
  2.      dvóbòj  -ôja m (ọ̑-ȍ ọ̑-ó) 1. boj dveh oseb s strelnim ali hladnim orožjem po določenih pravilih: poklicati, pozvati koga na dvoboj; zmagati v dvoboju; biti sekundant v dvoboju 2. spopad dveh nasprotnikov sploh: letalski, topniški dvoboj / besedni, predvolilni dvoboj 3. šport. tekmovanje dveh posameznikov ali moštev: naša reprezentanca je odigrala vse dvoboje; atletski, plavalni dvoboj; šahovski dvoboj; dvoboj za svetovno prvenstvo; neodločen izid dvoboja ♪
  3.      dvobójen  in dvobôjen -jna -o prid. (ọ̄; ō) nanašajoč se na dvoboj: dvobojno orožje; dvobojna pravila / knjiž. dvobojni drug sekundant (v dvoboju) ♪
  4.      dvobojeválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor se dvobojuje: dvobojevalca sta prišla na dogovorjeno mesto ♪
  5.      dvobojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od dvobojevati se: v dvobojevanju je bil pravi mojster / besedno dvobojevanje ♪
  6.      dvóbrázden  -dna -o prid. (ọ̑-ā) agr., v zvezi dvobrazdni plug plug, ki istočasno reže, orje dve brazdi ♪
  7.      dvócéličen  -čna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) etn., navadno v zvezi dvocelična hiša hiša, ki ima dva prostora ♪
  8.      dvócéven  -vna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dve cevi: dvocevni samokres; dvocevna puška ♪
  9.      dvócévka  -e ž (ọ̑-ẹ̑) puška z dvema cevema: streljati z dvocevko / puška dvocevka ♪
  10.      dvócvéten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva cveta: dvocvetna rastlina ♦ bot. dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora ♪
  11.      dvóčŕkje  -a s (ọ̑-ȓ) lingv. črki, ki zaznamujeta en glas: dvočrkje zh v bohoričici zaznamuje glas č ♪
  12.      dvóčŕten  -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) muz. nanašajoč se na tone v oktavi nad enočrtno oktavo: dvočrtni g; dvočrtna oktava ♪
  13.      dvódejánka  -e ž (ọ̑-ȃ) gled. igra v dveh dejanjih: napisati, igrati dvodejanko ♪
  14.      dvódélen  -lna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva dela: klop ob peči je bila dvodelna; dvodelna obleka; dvodelna skladba / dvodelne kopalke; dvodelna omara; dvodelno okno; dvodelna vrata ♦ friz. dvodelna brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v dva pramena razdeljenimi kocinami; muz. dvodelni takt dvodobni takt ♪
  15.      dvódihálka  -e ž (ọ̑-ȃ) nav. mn., zool. sladkovodna riba, ki diha s škrgami in pljuči; pljučarica ♪
  16.      dvódimenzionálen  -lna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki ima dve dimenziji, razsežnosti: ploskev je dvodimenzionalna tvorba / dvodimenzionalna umetnost; pren. dvodimenzionalno prikazovanje značajev ♪
  17.      dvódnéven  -vna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva dni: dvodneven izlet; dvodnevna stavka 2. star dva dni: dvodnevni piščanci ♪
  18.      dvódôben  -bna -o prid. (ọ̑-ó ọ̑-ō) muz. ki obsega dve dobi: dvodobni takt / polka je dvodoben ples ♪
  19.      dvódómen  -mna -o prid. (ọ̑-ọ̄) 1. ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov: dvodomni predstavniški organi; dvodomni parlament 2. bot. ki nima moških in ženskih cvetov na isti rastlini: dvodomna rastlina ♪
  20.      dvóglàv  in dvógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima dve glavi: dvoglavo tele / v pravljicah dvoglavi zmaj; pren. dvoglava gora ∙ dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ♦ anat. dvoglava mišica mišica, ki ima na enem koncu dva kraka ♪
  21.      dvogóvor  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama: imela sta dolg dvogovor / delo je napisano v obliki dvogovora / dramski, filmski dvogovor 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama ♪
  22.      dvógúb  -a -o prid. (ọ̑-ȗ ọ̑-ū) ki ima dve gubi: dvogubi telovnik / star. dvogubi škrlatni plašč dvojni ♪
  23.      dvóhóden  -dna -o prid. (ọ̑-ọ̑) elektr., navadno v zvezi dvohodna vezava vezava, ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka: dvohodna vezava ♪
  24.      dvój  -a -e štev. (ọ̑) raba peša 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno ∙ obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje ♪
  25.      dvojáča  -e ž (á) nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja: dati beraču dvojačo; plačati z dvojačo; srebrna, zlata dvojača / vino je bilo po dvojači ♪

   48.039 48.064 48.089 48.114 48.139 48.164 48.189 48.214 48.239 48.264  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA