Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (46.914-46.938)


  1.      dobrótnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica 2. iron., redko vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov) ♪
  2.      dobrótnik  -a m (ọ̑) kdor izkazuje, deli komu dobrote: on je naš največji dobrotnik; vse življenje mu je bil dobrotnik; slabo vrača svojemu nekdanjemu dobrotniku ♪
  3.      dobrotováti  -újem tudi dobrótovati -ujem nedov. (á ȗ; ọ̑) star. izkazovati, deliti dobrote: preskop je, da bi dobrotoval ♪
  4.      dobrotvóren  -rna -o prid. (ọ̄) knjiž., redko dobrodejen, blagodejen: objela ga je dobrotvorna senca // zastar. dobrodelen: dobrotvorno društvo ♪
  5.      dobrovéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) jur. prepričan, da je do česa upravičen: dobroverni posestnik / dobroverna priča priča, ki je prepričana, da govori resnico ♪
  6.      dobrovíta  -e ž (ȋ) bot. grm z belimi ali rdečkastimi cveti v ploščatih kobulih, Viburnum lantana: grmi dobrovite; dekle je tanko kot šiba dobrovite ♪
  7.      dobrovítovina  in dobrovitovína -e ž (ȋ; í) šibje dobrovite: košara iz dobrovitovine ♪
  8.      dobrovóljček  -čka m (ọ̑) ekspr. kdor je (rad) dobre volje, zlasti ob pijači: dobrovoljčki postajajo vedno bolj zgovorni; lahkoživi, vinski dobrovoljčki; njegova gostilna je shajališče dobrovoljčkov / ta otrok je tak dobrovoljček, samo smeje se ♪
  9.      dobrovóljec  -jca m (ọ̑) star. kdor stopi prostovoljno v vojsko; prostovoljec: bitke se je udeležil kot dobrovoljec ♦ zgod. solunski dobrovoljci jugoslovanski prostovoljci, ki so se borili leta 1916 na solunski fronti ♪
  10.      dobrovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. raba peša ki je (navadno) dobre volje: gostilničar je vesel dobrovoljnih gostov; dobrovoljen otrok / dobrovoljen izraz // dobrohoten, dobrosrčen: dobrovoljni možiček jih je posvaril / dobrovoljen nasmeh; dal mu je dobrovoljen nasvet 2. star. prostovoljen: dobrovoljen vojak dobrovóljno prisl.: možakar si dobrovoljno mane roke; dobrovoljno odpuščati ♪
  11.      dobrovóljnež  -a m (ọ̑) ekspr. kdor je (navadno) dobre volje ♪
  12.      dobrožívček  -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od dobroživec ♪
  13.      dobrožívec  -vca m (ȋ) kdor (rad) dobro, uživaško, brezskrbno živi: mož velja za dobroživca; lahkomiseln, zavaljen dobroživec ♪
  14.      dobrožívka  -e ž (ȋ) ženska, ki (rada) dobro, uživaško, brezskrbno živi: dekle je prava dobroživka ♪
  15.      docéla  prisl. (ẹ̑) knjiž. popolnoma, čisto: docela drugačen, neznan, prepričan; docela izsekan gozd; docela pozabiti / obrazov nisem docela razločil ♪
  16.      docènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od izrednega profesorja: izvolili so ga za docenta; docent na filozofski fakulteti; razpisati delovno mesto docenta ♦ ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila ♪
  17.      docêntka  in docéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska oblika od docent: docentka pravne fakultete ♪
  18.      docentúra  -e ž (ȗ) naslov ali služba docenta: dobiti, doseči docenturo; univerzitetna docentura / dohodki od docenture ♪
  19.      docíranje  -a s (ȋ) glagolnik od docirati: tako dociranje spominja na zaključno moralo v basni / profesor se je skrbno izogibal dociranja; abstraktno, dolgočasno dociranje ♪
  20.      docírati  -am nedov. (ȋ) 1. slabš. govoriti ali razlagati, kakor da bi poučeval: ta človek rad docira 2. zastar. predavati (na univerzi): docira na pravni fakulteti 3. šol. poučevati abstraktno: njihov profesor preveč docira ♪
  21.      docúrniti  -em dov. (ú ȗ) ekspr. priliti majhno količino tekočine: docurniti malo žganja v čaj ♪
  22.      docvétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) približevati se koncu cvetenja: drevje docveta; pren. lepota ji docveta ♪
  23.      docvetéti  -ím dov. (ẹ́ í) cveteti do konca: te rože pri nas ne bodo docvetele; prim. docvesti ♪
  24.      docvítati  -am nedov. (ȋ) približevati se koncu cvetenja: pred šolskim oknom je docvitala jablana ♪
  25.      dočákati  -am dov., dočákajte in dočakájte; dočákala in dočakála (á ȃ) 1. s čakanjem priti do česa, doseči kaj: dočakati mir; končno smo dočakali osvobojenje; komaj sem dočakal, da je šla / po dolgih letih je dočakala brata; dočakati vlak 2. živeti do določene dobe, dogodka: dneva ne dočaka več, tako je slab; dočakal je redek jubilej; dočakati sto let; dočakati visoko starost; nar. mogoče se dočakamo jutra ● ekspr. oh, kaj sem dočakal kako velika nesreča me je zadela; dočakala me je s kavo in slaščicami sprejela; preg. kdor čaka, dočaka ♪

   46.789 46.814 46.839 46.864 46.889 46.914 46.939 46.964 46.989 47.014  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA