Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (45.864-45.888)


  1.      déčla  -e ž (ẹ̄) nar. dekle: nevesta je bila imenitna dečla / imel je že svojo dečlo ♪
  2.      déčlica  -e ž (ẹ̄) manjšalnica od dečla: lepa dečlica ♪
  3.      déčva  -e ž (ẹ̑) nar. koroško 1. dekle: vaške dečve / fant in njegova dečva 2. ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši; dirndl: križasta, živo pisana dečva ♪
  4.      déd  tudi dèd déda m, im. mn. dédje in dédi (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. stari oče: moj ded je dočakal visoko starost; podedovati po dedu; njegov ded po očetu je bil zdravnik 2. nav. mn. prednik: tu so živeli že naši dedje 3. nar. severovzhodno moški, navadno starejši; dedec: gostilna je bila polna dedov // (zakonski) mož: dobila je mladega deda ♪
  5.      déda  -a tudi -e m (ẹ̑) nar. moški, navadno starejši; dedec: siten deda ♪
  6.      dédec  -dca m (ẹ̑) 1. ekspr. moški, navadno starejši: čokat, debel dedec; star dedec; oženjen dedec; vsa kuhinja je polna dedcev // nizko (zakonski) mož: končno je le dobila dedca; ta dedec pretepa svojo ženo 2. ekspr. čeden, postaven moški: sosed je bil dedec in pol; prijeten, simpatičen dedec 3. zastar. stari oče, ded: moj dedec so bili preprost kmet 4. poljud. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: dedec in babica ● ekspr. ali je še kaj dedca v tebi? moškosti, hrabrosti ♪
  7.      dédej  -a m (ẹ̑) nar. koroško 1. stari oče, ded: dedej in vnuki 2. moški, navadno starejši; dedec: slep dedej 3. (zakonski) mož ♪
  8.      dédek  -dka m (ẹ̑) ljubk. 1. stari oče, ded: dedek se igra z otroki; dedek in babica 2. star moški, starec: živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok / dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila ♪
  9.      déden  -dna -o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd; dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja / dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze ◊ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; jur. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska dédno prisl.: dedno obremenjen ♪
  10.      dedicírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. opremiti s posvetilom; posvetiti: dedicirati knjigo ♪
  11.      dédič  -a m (ẹ̑) kdor dobi dediščino: biti dedič premoženja; določiti dediča z oporoko; imenovati sina za dediča; bogat dedič; zakoniti dedič; pren. duhovni dedič njegove umetnosti; dediči razsvetljenstva ♦ jur. nujni dedič ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine ♪
  12.      dédičen  -čna -o prid. (ẹ̑) zastar. deden: dedična posest / dedična obolelost ♪
  13.      dédična  -e ž (ẹ̑) dedinja: bogata dedična; dedična po starem očetu ♪
  14.      dedikácija  -e ž (á) knjiž. besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga; posvetilo: avtorjeva rokopisna dedikacija ♪
  15.      dédina  -e ž (ẹ̄) star. 1. dedna posest: zapustil je dedino in se klatil po svetu; najstarejši sin je ostal na dedini; družinska dedina; lastnik dedine 2. dediščina: po očetovi smrti ga čaka bogata dedina / dedina starih časov ♪
  16.      dédinja  -e ž (ẹ̑) ženska, ki dobi dediščino: imenovati za dedinjo; edina dedinja hiše ♪
  17.      dedljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da dedovati: dedljiva pravica / dedljiva bolezen ♪
  18.      dédnopráven  -vna -o prid. (ẹ̄-ā) nanašajoč se na dedno pravo: dednopravna pogodba; dednopravno razmerje razmerje, nastalo na podlagi dedovanja ♪
  19.      dédnozakúpen  -pna -o prid. (ẹ̄-ȗ) nanašajoč se na dedni zakup: dednozakupna kmetija ♪
  20.      dedoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dedovanje: dedovalna pravica ♪
  21.      dedovánje  in dédovanje -a s (ȃ; ẹ̄) glagolnik od dedovati: odpovedati se dedovanju; izključiti iz dedovanja; pravica do dedovanja / dedovanje znakov; nauk o dedovanju dednosti / dedovanje nazorov ♦ jur. oporočno dedovanje na podlagi oporoke ♪
  22.      dedováti  -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. (á ȗ; ẹ̄) 1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval 2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege ♪
  23.      dedovína  -e ž (í) star. 1. dedna posest: bil je priklenjen na svojo dedovino 2. premoženje, dobljeno po umrlem; dediščina: zapustil je precejšnjo dedovino ♪
  24.      deducíranje  -a s (ȋ) glagolnik od deducirati: filozofsko deduciranje / raziskovati z deduciranjem ♪
  25.      deducírati  -am nedov. in dov. (ȋ) sklepati iz splošnega na posamezno: zna logično deducirati; napačno deducirati / iz preveč splošnih načel ni mogoče deducirati pravilnih rešitev ♪

   45.739 45.764 45.789 45.814 45.839 45.864 45.889 45.914 45.939 45.964  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA