Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (45.464-45.488)


  1.      čŕtkati  -am nedov. (ŕ r̄) 1. delati s črtkami enakomerno prekinjeno črto: višine v trikotniku črtkaj // delati črtke: črtkati po papirju 2. označevati z vzporednimi črtkami: rudarska področja črtkajte poševno ◊ geogr. delati črtke, katerih zgoščenost označuje na zemljevidih vzpetine čŕtkan -a -o: črtkana črta; črtkana ploskev ♪
  2.      čŕtnik  -a m (ȓ) zastar. svinčnik, pisalo ♪
  3.      črtóvje  -a s (ọ̑) skupina črt, črte: izpolniti prazen kvadrat s črtovjem in liki ♦ muz. notno črtovje skupina petih vzporednih črt za pisanje not ♪
  4.      čŕv  -a m (ȓ) 1. drobna žival mehkega, podolgovatega telesa, navadno škodljiva: črv gomazi, leze; pohoditi črva; zvija se kot črv / črv razjeda les; v mesu so se zaredili črvi; črv v jabolku; pren. njihovo kmetijo je že zdavnaj začel glodati črv // ekspr., navadno s prilastkom moreč, uničujoč občutek ali misel: črv gloda, grize v srcu; črv kesa, ljubosumnosti 2. ekspr. nepomemben, neznaten človek: v njihovih očeh smo le črvi 3. kljuvajoče gnojno vnetje na prstu: ima črva na prstu ● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno; ta človek je pravi knjižni črv knjižni molj ♪
  5.      črvád  -i ž (ȃ) star. črvi: črvad gomazi, leze; v lesu se je zaredila črvad ♪
  6.      črváriti  -im nedov. (á ȃ) rib. loviti ribe na črve, gliste: v teh vodah se ne sme črvariti ♪
  7.      črvárjenje  -a s (á) glagolnik od črvariti: prepoved črvarjenja v salmonidnih vodah ♪
  8.      črvavéti  -ím nedov. (ẹ́ í) postajati črviv: les črvavi ♪
  9.      črvìč  -íča m (ȉ í) raba peša manjšalnica od črv: črvič se krči in zvija / ekspr. zibala je malega črviča in pela majhnega, nebogljenega otroka ♪
  10.      črvíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od črv(ič): v siru so mrgoleli drobni črvički; ptice iščejo, pobirajo črvičke / črviček žalosti se ji je prikradel v srce 2. ekspr. majhen, nebogljen otrok: kdo bo skrbel za črvička brez matere; prosila je zase in za svojega malega črvička ♪
  11.      črvíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od črvičiti: črvičenje po trebuhu ♪
  12.      črvíčiti  -im nedov. (í ȋ) pog. 1. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: že spet ga črviči; otroke rado črviči po trebuhu 2. ekspr. vznemirjati, mučiti: vemo, kaj vas črviči; razpravljali so o vprašanjih, ki črvičijo današnjega človeka ♪
  13.      črvínka  -e ž (ȋ) bot. nizka rastlina s tankimi, ozkimi listi, ki raste navadno po grušču, Minuartia ♪
  14.      črvív  -a -o prid. (ȋ í) 1. razjeden od črvov: črviv les; črviva goba, miza // ki ima črve: črvive češnje; črvivo sadje 2. ekspr. ničvreden, slab: črviv čas; pravi, da je ves svet črviv ♪
  15.      črvívec  -vca m (ȋ) slabš., redko ničvreden, slab človek: to je navaden črvivec ◊ bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika ♪
  16.      črvíviti  -im nedov. (í ȋ) nar. črvaveti: Na marofu pa so ležali hlodi in črvivili in gnili (M. Kranjec) ♪
  17.      črvojéden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. razjeden od črvov; črviv: črvojeden štor; črvojedna skrinja 2. star. ničvreden, slab: črvojedna literatura ♪
  18.      črvojédina  -e ž (ẹ̄) moknati ostanki lesa, ki ga razjedajo črvi: iz luknjic v tramu se je usula črvojedina; duh po plesnobi in črvojedini // rovi, ki jih naredi črv v lesu: omara je že vsa pikasta od črvojedine ♪
  19.      čtívo  -a s (í) kar je namenjeno za branje: rad se poglablja v čtivo; poučno, prijetno, mladini primerno čtivo ♦ šol. domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma ♪
  20.      čúber  -bra m (ú) bot. začimbna rastlina s suličastimi listi in vijoličastimi cveti; šetraj ♪
  21.      čubéti  -ím nedov. (ẹ́ í) ekspr., redko čemeti: kakor senca je čubel v kotu pivnice / brez misli je čubel predse ♪
  22.      čúček  -čka m (ū) nar. zahodno, ekspr. omejen, neumen človek: ste sami čučki s prazno glavo / kot nagovor o ti čuček, vse si pozabil ♪
  23.      čúčka  -e ž (ȗ) redko, v zvezi zavezati ruto v čučko zavezati ruto z vozlom na tilniku: Rdečo ruto ima zavezano v čučko in izpod nje silijo črni lasje (M. Pugelj) ♪
  24.      čúčniti  -em dov. (ú ȗ) star. počepniti, počeniti: previdno čučne na tla ♪
  25.      čúd  -i ž (ȗ) knjiž., s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta zelo različne čudi; pokazal je svojo pravo čud; po svoji čudi je bil mehek; bil je nagle, nasilne čudi / poznam pasjo čud ∙ star. to mi je po čudi mi je všeč ♪

   45.339 45.364 45.389 45.414 45.439 45.464 45.489 45.514 45.539 45.564  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA