Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (3.964-3.988) 
- snôpar -ja m (ȏ) knjiž., redko fašist: sodelovati s snoparji ♪
- snôparski -a -o prid. (ȏ) knjiž., redko fašističen: snoparsko nasilje ♪
- snôpast -a -o prid. (ó) podoben snopu: snopast pramen svetlobe ♦ um. snopasti steber v gotski arhitekturi steber s polstebri okrog pravokotnega jedra ♪
- snôpec -pca m (ō) zastar. šopek: snopec rdečih rož // snopič: izdal je nov snopec pesmi ♪
- snôpek -pka m (ō) manjšalnica od snop: delati snopke; povezati požeto pšenico v snopek ♪
- snôpič -a tudi snopìč tudi snôpič -íča m (ȏ; ȉ í; ó í) zal. vsak od več posameznih delov knjige, tiskanega dela navadno v broširani izdaji: drugi del romana bo izšel v dveh snopičih / poskusni snopič slovarja ♪
- snopìč tudi snôpič -íča m (ȉ í; ó í) manjšalnica od snop: vezati lan v snopiče / snopič orumenelih pisem je vrgel v peč ♪
- snôpje -a s (ō) več snopov, snopi: omlatiti snopje; povezati pšenico v snopje; ležali so po tleh kakor snopje ♪
- snôpoma prisl. (ō) knjiž., ekspr. v snopih: mesečina lije snopoma skozi okno ♪
- snopovéznica -e ž (ẹ̑) agr. snopoveznik ♪
- snopovéznik -a m (ẹ̑) agr. stroj, ki sam žanje in veže snope: kombajn, snopoveznik in mlatilnica ♪
- snopóvje -a s (ọ̑) ekspr. več snopov, snopi: voziti snopovje ♪
- snóv -í ž (ọ̑) 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa: snov se spreminja; mrtva, živa snov; zakon o ohranitvi snovi 2. navadno s prilastkom kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa in ima določene lastnosti, značilnosti: ta snov dobro prevaja električni tok; naštej nekaj snovi; eksplozivne, gorljive snovi; grenka snov; hranilne snovi; plinasta, tekoča, trdna snov; prozorna snov; lahko topljiva snov; snov za barvanje; ugotavljati lastnosti, sestavo snovi / rudninske snovi anorganske snovi, ki so potrebne za pravilno rast organizmov; umetna snov umetno pridobljena 3. kar tvori, sestavlja predmet, vsebino govornega, pisnega obravnavanja: izbrati primerno, zanimivo snov za spis; snov pogovora; snov za razmišljanje; imeti dovolj snovi za razpravo // kar tvori, sestavlja predmet umetniškega oblikovanja, ustvarjanja: pisatelj je vzel snov za dramo iz kmečkega življenja; filmska
snov; roman s snovjo iz sodobnega življenja 4. šol., navadno v zvezi učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu: učna snov je zelo zahtevna; narekovati, podajati učno snov; razporediti učno snov po predmetih; predpisana učna snov ◊ agr. huminska snov; suha snov ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; astr. medzvezdna snov plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru; farm. indiferentna snov brez zdravilnega učinka; filoz. snov od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost; materija; fiz. optično aktivna snov prozorna snov, ki suka ravnino polarizirane svetlobe; diamagnetna, higroskopska snov; fiz., kem. desnosučna ki suka polarizacijsko ravnino v desno, levosučna snov ki suka polarizacijsko ravnino v levo; kem. anorganska, organska snov; radioaktivna snov; med. karcinogena snov; kontrastna snov ki ne prepušča rentgenskih žarkov; min. amorfna, polimorfna snov;
optično dvoosna snov ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak; optično enoosna snov ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak; izomorfne snovi ki kristalijo v podobnih kristalih ♪
- snoválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor kaj snuje: snovalec načrtov / izviren gledališki snovalec ustvarjalec / knjiž. snovalci društva ustanovitelji ♪
- snoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na snovanje: umetniško snovalno delo / snovalni odbor / snovalne priprave ♪
- snoválka -e [u̯k in lk] ž (ȃ) 1. tekst. delavka, ki snuje: biti snovalka 2. nar. priprava na statvah za vnašanje votka med osnovne niti; čolniček ♪
- snoválnica -e [tudi u̯n] ž (ȃ) nar. priprava na statvah za vnašanje votka med osnovne niti; čolniček ♪
- snovánje -a s (ȃ) glagolnik od snovati: snovanje slavnostnega govora / gledališko, kulturno, umetniško snovanje / ekspr. skrivnostno snovanje narave / snovanje nove organizacije / preja za snovanje ♪
- snovátelj -a m (ȃ) zastar. snovalec: snovatelj zamisli o združitvi pokrajin / snovatelji društva so se zbrali na ustanovnem sestanku ustanovitelji ♪
- snováti snújem nedov., snovál (á ú) 1. sestavljati, ustvarjati kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: pisatelj je snoval roman več let; snovati nove modele / v tej hiši je živel in snoval znanstvenik ustvarjal / njegova domišljija vedno kaj snuje 2. naskrivaj pripravljati: snovati maščevanje, umor, zaroto; nekaj snuje proti njim 3. knjiž. ustanavljati: snovati stranko; že dolgo časa se snuje nov odbor ◊ tekst. izdelovati osnovo za tkanje ali pletenje snováti se ekspr. nastajati, pojavljati se: kakšne misli se snujejo za njegovim čelom; nejasni načrti se mu snujejo po glavi snujóč -a -e: sprehajal se je, snujoč načrte; snujoča domišljija ♪
- snóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na snov: snovni svet; snovne spremembe / snovne lastnosti / raziskati snovne vire romana; snovna razporeditev govora ◊ fin. snovni denar denar, katerega nominalna vrednost je določena po njegovi snovni vrednosti; lingv. snovno ime snóvno prisl.: pisatelj snovno zajema iz kmečkega življenja; snovno preobsežen učni načrt; sam.: razlike med snovnim in duhovnim ♪
- snóvnost -i ž (ọ̄) 1. lastnost, značilnost snovnega: snovnost teles 2. knjiž. resničnost, predmetnost: opisovati snovnost; preoblikovati snovnost v romanu ♪
- snóvnosten -tna -o prid. (ọ̄) knjiž. nanašajoč se na snovnost: snovnostne lastnosti teles / snovnostni elementi v literarnem delu ♪
- snubáč -a m (á) snubec: ni ji manjkalo snubačev; zavrnila je že več snubačev; bogat snubač ♦ etn. snubači so posedli okoli mize moški, ki želi žensko slovesno zasnubiti, in njegovi spremljevalci ♪
- snubáčica in snubačíca -e ž (á; í) v ruskem okolju ženitna posredovalka: bila je njegova snubačica ♪
3.839 3.864 3.889 3.914 3.939 3.964 3.989 4.014 4.039 4.064 
