Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (39.489-39.513)


  1.      zavístnež  -a m (ȋ) ekspr. zavisten človek: on je velik zavistnež ♪
  2.      zavístnica  -e ž (ȋ) ekspr. zavistna ženska: ta ženska je velika zavistnica ♪
  3.      zavístnik  -a m (ȋ) knjiž. zavisten človek: zavistnik mu ničesar ne privošči ♪
  4.      zavístnost  -i ž (í) lastnost, značilnost zavistnega človeka: premagovati zavistnost v sebi ♪
  5.      zavítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost zavitega: zavitost cevi / ekspr. zavitost izražanja ♪
  6.      zavódarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zavodarje: zavodarska oblačila / zavodarsko življenje ♪
  7.      zavódski  tudi závodski -a -o prid. (ọ̑; á) nanašajoč se na zavod: zavodsko osebje / zavodska oskrba; zavodsko življenje ♪
  8.      zavojeválski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) knjiž. osvajalski: zavojevalska vojska / zavojevalska politika ♪
  9.      zavójkast  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. ki ima zavito, vijugasto obliko: zavojkasta črta; težko berljiva zavojkasta pisava ♪
  10.      zavójščiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) star. osvojiti: zavojščiti mesto, pokrajino / dekle ga je zavojščilo ● zastar. zavojščiti na koga napasti ga z vojsko ♪
  11.      zavozlánost  -i ž (á) stanje zavozlanega: zavozlanost niti / zavozlanost problema / ekspr. zavozlanost sloga ♪
  12.      zavóženost  -i ž (ọ́) pog., ekspr. stanje česa, kar je zaradi napačnega vodenja, delovanja v slabem, neugodnem položaju: zavoženost podjetja / zavoženost vojaškega položaja / zavedati se lastne zavoženosti ♪
  13.      zavprášati  tudi zavprašáti -am dov., tudi zavprašála (á á á) star. vprašati: zavprašal je, kaj se je zgodilo ♪
  14.      zavrátnost  -i ž (ȃ) knjiž. zahrbtnost: sovražiti koga zaradi njegove zavratnosti / zavratnost puščave / tako ravnanje je zavratnost zahrbtno dejanje ♪
  15.      zavreščáti  -ím dov., zavréšči in zavrêšči; zavréščal in zavrêščal (á í) 1. oglasiti se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: galeb, opica zavrešči; v gozdu je zavreščala ptica // z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izraziti vznemirjenost, bolečino: otroci so zavreščali in se razbežali / zavreščati od strahu; ekspr. zavreščati na ves glas zelo 2. slabš. spregovoriti z močnim, rezkim, neprijetnim glasom: kaj se to pravi, je zavreščal ♪
  16.      zavrískati  -am dov., tudi zavriskájte; tudi zavriskála (í) oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje: fantje so zavriskali; glasno, močno, prešerno zavriskati; zavriskati na ves glas, ekspr. na vse grlo; zavriskal je, da se je daleč razlegalo // ekspr. oglasiti se z glasovi, izražajočimi veselje: orgle so zavriskale; preh. violine so zavriskale veselo pesem // oglasiti se z visokimi, močnimi glasovi sploh: zavriskati od sreče, strahu ● ekspr. sonce je vzšlo in zavriskal je nov dan nastopil je nov dan, ki vzbuja veselje, razigranost ♪
  17.      zavrísniti  -em dov. (í ȋ) zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom: uščipnil jo je, da je zavrisnila / zavrisniti od bolečine, veselja; prestrašeno zavrisniti / redko zavrisnil je in dvignil kozarec zavriskal // z visokim, močnim glasom razburjeno reči: pazi, so zavrisnili otroci ♪
  18.      zavriščáti  -ím dov. (á í) star. zavreščati: sraka je zavriščala / zavriščati od strahu ♪
  19.      zavrstjó  prisl. (ọ́) star. zapovrstjo: več dni zavrstjo so praznovali / zavrstjo je objavljal večja dela ♪
  20.      završáti  -ím dov. (á í) 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju ● ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti ♪
  21.      završéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevesa so završela; brezoseb. zapihalo je in završelo // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: v nebo so završele iskre 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: nad dolino je završel vihar / s hribov je završel mrzel veter 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršenju podobne glasove: množica je završela; brezoseb. med poslušalci je završelo ♪
  22.      završeváti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. končevati: završevati kako delo / knjigo završuje s kratkim povzetkom / šolsko leto se počasi završuje ♪
  23.      završíti  -ím dov., zavŕšil (ȋ í) zastar. končati: lotil se je dela in ga tudi završil / završiti študij / tečaj se je završil sredi meseca završèn -êna -o: preiskava je že završena ♪
  24.      zavŕtost  -i ž (ȓ) lastnost, značilnost zavrtega: zavrtost koles / spolna zavrtost; zavrtost čustvovanja; zavrtost v gibanju, govorjenju ♪
  25.      zavŕženost  -i ž (ȓ) 1. ekspr. stanje človeka, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: občutek zavrženosti in nemoči 2. knjiž. značilnost nemoralnega, pokvarjenega človeka: prizadela jih je njegova zavrženost / moralna zavrženost ♪

   39.364 39.389 39.414 39.439 39.464 39.489 39.514 39.539 39.564 39.589  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA