Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (38.276-38.300)

38276.      vzkrêsniti  -em, tudi vzkresníti in vzkrésniti -em dov. (é ȇ; ȋ ẹ́ ẹ̑) zastar. (znova) se pojaviti, vstati: kdaj nam vzkresne pravica / sredi napete tišine vzkresne zmagoslavno veselje ♪
38277.      vzlékniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. zlekniti se: vzlekniti se na travo, v naslanjač vzléknjen -a -o: biti vzleknjen v naslanjaču ♪
38278.      vzletíšče  -a s (í) prostor za vzletanje: urediti vzletišče; letalo je pristalo zunaj vzletišča; vzletišče na letalonosilki / vzletišče letališča vzletna steza / raketno, vesoljsko vzletišče ♪
38279.      vznášati  -am nedov. (ȃ) 1. star. nositi navzgor, dvigati: veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli 2. knjiž. spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe vznašajóč -a -e: vznašajoče besede ♪
38280.      vznemírjenost  -i ž (ȋ) stanje vznemirjenega človeka: obide, prevzame ga vznemirjenost; čutiti, prikriti vznemirjenost / publ. diplomat je izrazil vznemirjenost zaradi incidenta / čustvena, idejna vznemirjenost ♪
38281.      vznemirljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost vznemirljivega: vznemirljivost novice / vznemirljivost uprizoritve / duhovna vznemirljivost / ekspr. do vznemirljivosti lep zelo lep ♪
38282.      vznesèn  -êna -o prid. (ȅ é) ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju: vznesen človek; govornik je postajal vse bolj vznesen // ki izraža, kaže tako stanje: vznesen govor; vznesene misli; vzneseno razpoloženje / vznesen glas, pogled; prim. vznesti ♪
38283.      vznesênost  -i ž (é) stanje vznesenega človeka: vznesenost jih je minila, prevzela; govoriti v vznesenosti / vznesenost besed, čustev ♪
38284.      vznêsti  vznêsem dov., vznésel vznêsla (é) 1. star. odnesti navzgor, dvigniti: veter vznese listje / konji so jih vznesli po cesti proti mestu hitro odpeljali 2. knjiž. spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta; taki trenutki ju vznesejo k višavam; prim. vznesen ♪
38285.      vznòs  vznôsa m (ȍ ó) zastar. 1. prenos navzgor, dvig: vznos težkih bremen z dvigalom ♦ šport. vznos nog dvig iztegnjenih nog 2. vznesenost, zanos: čustvo daje volji vznos / reči z vznosom / pesniški vznos ♪
38286.      vznosít  -a -o prid. (ȋ) zastar. 1. ponosen: vznosit stopati na krov / vznosita dežela 2. vznesen, zanosen: vznosito pripovedovanje / vznosit glas ♪
38287.      vzórčast  -a -o prid. (ọ̄) ki ima vzorec: vzorčasto blago / vzorčasta obleka ♪
38288.      vzórniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzornike: vzorniške lastnosti / vzorniška skupina ♪
38289.      vzórnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost vzornega: njegova vzornost je splošno znana; vzornost vedenja ♪
38290.      vzorováti se  -újem se nedov. (á ȗ) pri svojem delu, ravnanju imeti koga za vzor: vzorovati se po očetu, pri očetu / pesnitev se vzoruje ob Homerjevi Iliadi vzorován -a -o: po evropskih književnostih vzorovana tematika ♪
38291.      vzpénjati se  -am se nedov. (ẹ̑) 1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni // premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber // knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla 2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl 3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje 4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo 5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih // razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu 6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko 7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati // prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici 8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal ● ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku vzpenjáje se: občudovati okolico, vzpenjaje se po strmini vzpenjajóč se -a -e: skušati videti, vzpenjajoč se na prste; vzpenjajoča se cesta; družbeno vzpenjajoča se družina ♪
38292.      vzpetelíniti se  -im se dov. (í ȋ) ekspr. 1. pobahati se, postaviti se: vzpeteliniti se pred kom 2. razburiti se, vznemiriti se: močno se vzpeteliniti ♪
38293.      vzpéti se  vzpnèm se dov., vzpél se; nam. vzpét se in vzpèt se (ẹ́ ȅ) 1. s hojo navkreber priti kam: vzpeti se na vrh gore; vzpeti se po pobočju // s premikanjem navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem, priti kam: vzpeti se na drevo, drog / vzpeti se po lestvi // knjiž. premakniti se navzgor, kvišku; dvigniti se: letalo se vzpne skoraj navpično / ptica se vzpne pod oblake vzleti 2. dvigniti se, iztegniti kak del telesa: vzpni se, pa boš dosegel; jezdec se vzpne v stremenih / vzpeti se iz vode / konj se vzpne in zarezgeta / vzpeti se na prste; vzpeti se na zadnjih nogah / vzpeti se kvišku, navzgor 3. zrasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: bršljan se vzpne po deblu; fižol se je vzpel do vrha prekel 4. premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpeti se na konja, vozilo; vzpeti se komu na rame / plamen se je vzpel do strehe, pod nebo; sonce se je že visoko vzpelo je že visoko 5. doseči višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: cesta, svet se vzpne / steza se v ostrih vijugah vzpne do vrha 6. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpeti // priti na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpeti se iz nižjih družbenih plasti; vzpeti se na mesto direktorja / vzpeti se po družbeni lestvici; vzpeti se v vrh moštva / družbeno se vzpeti 7. ekspr. priti v višjo glasovno lego: pesem se vzpne in spet spusti / glas se mu je grozeče vzpel 8. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število potovanj se je vzpelo za tretjino / živo srebro se je vzpelo do štirideset stopinj ● ekspr. nenadoma se pred popotnikom vzpne visoka gora se pojavi, pokaže; zastar. vzpeti roke iztegniti navzgor, dvigniti vzpét -a -o: vzpet konj; visoko vzpet lok mavrice ♪
38294.      vzpétost  -i ž (ẹ̑) 1. lastnost, značilnost vzpetega: strma vzpetost pobočja 2. knjiž. vzpetina: iz ravnine se dvigajo osamljene vzpetosti ♪
38295.      vzpodbôsti  -bôdem dov., vzpodbôdel in vzpodbódel vzpodbôdla, stil. vzpodbòl vzpodbôla (ó) spodbosti: jezdec vzpodbode konja / vzpodbosti koga k delu, razmišljanju / ta beseda, misel ga je še bolj vzpodbodla ♪
38296.      vzpónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzpon: vzponski napor ♦ meteor. vzponski tok tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se zraka; šport. vzponski korak korak, prilagojen vzponu, vzpenjanju; žel. vzponski upor komponenta sile težnosti vozila, ki deluje v smeri proge navzdol ♪
38297.      vzporédnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost vzporednega: vzporednost črt, ploskev / vzporednost temelji na podobnosti ali nasprotju / vzporednost duševnih in telesnih pojavov // kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje: ugotoviti vzporednosti med dogodkoma ♪
38298.      vzpostáva  -e ž (ȃ) redko vzpostavitev: vzpostava demokracije ♪
38299.      vzpostavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od vzpostaviti: vzpostavitev novega družbenega reda / vzpostavitev diplomatskih odnosov; vzpostavitev prometne, telefonske zveze / vzpostavitev prejšnjega stanja ♪
38300.      vzpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostaviti mir, red; vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju; vzpostaviti drugačno družbeno ureditev / vzpostaviti diplomatske odnose, stike; po kurirju vzpostaviti zvezo s četo; vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo / vzpostaviti redni promet med naselji // knjiž. uresničiti, uveljaviti: vzpostaviti nove norme; vzpostaviti se kot subjekt ♦ jur. vzpostaviti poslancu imunitetno pravico narediti, da zanj ponovno velja 2. knjiž. postaviti, sestaviti: vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo / vzpostaviti novo vlado / vzpostaviti oporišča 3. knjiž. obnoviti, znova ustvariti: vzpostaviti nekdanje kraljestvo; vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje / teoretično vzpostaviti izumrli jezik 4. zastar. znova postaviti, ustoličiti: vzpostaviti prejšnjega predsednika / vzpostaviti koga na prestolu vzpostávljen -a -o: znova vzpostavljen promet; vzpostavljeno zaupanje ♪

   38.151 38.176 38.201 38.226 38.251 38.276 38.301 38.326 38.351 38.376