Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (37.864-37.888) 
- vršélo -a s (ẹ́) zastar. jata: vršelo ptic ♪
- vŕšen -šna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na vrh: vršne skale / vršna planjava / vršne veje 2. redko vrhnji: vršna plast vode ◊ alp. vršni greben zgornji del grebena, ki se konča na vrhu; vršna piramida piramidasto oblikovan vrh gore, hriba; gozd. vršni požar požar, pri katerem ogenj zajame veje, vrhove dreves; navt. vršno jadro križno jadro, nameščeno nad košnim jadrom ♪
- vršênje 1 -a s (é) glagolnik od vršeti: poslušati vršenje borov, smrek / enakomerno vršenje dežja ♪
- vršênje 2 -a s (é) publ. izpolnjevanje, opravljanje: vršenje prevoznih uslug ♪
- vršênje 3 -a s (é) glagolnik od vršiti, ločevati zrna: vršenje prosa ♪
- vršéti -ím nedov. (ẹ́ í) dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: bori, topoli so se zibali in vršeli; brezoseb. po gozdu je vršelo / veter je vršel v krošnjah dreves / zunaj vrši dež, toča // s prislovnim določilom vršeč se premikati: rakete so jim vršele nad glavami / vršela je po hiši kot brez uma jezno, hrupno hodila, tekala / čebele so vršele okrog napadalca glasno šumeč letale; pren. nevesele misli so mu vršele po glavi vršèč -éča -e: jata se je vršeč spustila na tla; vršeči gozdovi ♪
- vršìč -íča m (ȉ í) 1. manjšalnica od vrh: iz gorske gmote so štrleli številni vršiči; ekspr. sonce se poslavlja od vršičev in gričev 2. vršiček: drevescu se je odlomil vršič / vršič nageljna ♪
- vršíček -čka m (ȋ) 1. zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino: iz snega so moleli brinovi vršički / poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo; gosenice so pojedle vršičke sadik / splezati v vršiček drevesa; najlepši sadeži so v vršičku; letalo je letelo nizko nad vršički // vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina razrašča: vsaditi nageljnove vršičke; šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina / beluševi vršički mladi, mesnati poganjki belušev; delati sirup iz smrekovih vršičkov 2. del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno: vršički radičevih listov rumenijo; odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje; uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje / vršički dlake konice ◊ bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; vršiček korenine vegetacijska točka korenine ♪
- vršíčiti -im nedov. (í ȋ) knjiž., v zvezi z v dosegati vrh, višek: njegova kritika vršiči v ogorčenem očitku ♪
- vršíčje -a s (ȋ) več vršičkov, vršički: nepredirno vršičje drevja ♪
- vršíčkanje -a s (ȋ) glagolnik od vršičkati: vršičkanje dreves v drevesnici / vršičkanje krompirja ♪
- vršíčkati -am nedov. (ȋ) odstranjevati, skrajševati zgornje dele rastlin: vršičkati koruzo; vršičkati jeseni preveč bujno žito // agr., vrtn. odstranjevati rastlinam vršičke, zalistne poganjke, da bolje cvetijo ali rodijo: vršičkati drevesa, sobne rastline / vršičkati trto odstranjevati jalove poganjke, zalistke in skrajševati premočno rastoče poganjke ♦ agr. vršičkati krompir rezati kose krompirja s kalčki za sajenje ♪
- vršílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) knjiž. kdor kaj dela, opravlja: vršilec dejanja ♦ jur. vršilec dolžnosti [v. d.] kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge // kdor kaj izpolnjuje, izvaja: vršilec oporoke ♪
- vršílka -e [u̯k in lk] ž (ȋ) ženska oblika od vršilec: vršilka dejanja / vršilka dolžnosti direktorja ♪
- vršína -e ž (í) star. 1. vrh: sonce je zašlo za vršine / ravna, s travo porasla vršina / vršina vala 2. gladina, površina: plavati po vršini; mirna vodna vršina; vršina reke 3. raven: dvigniti vršino splošne omike ♪
- vršítelj -a m (ȋ) knjiž. kdor kaj izpolnjuje, izvaja: vršitelj ukazov / vršitelj idej uresničevalec ♪
- vršíti 1 -ím nedov. (ȋ í) 1. publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: pogumno je vršil svojo nalogo; vršiti ukaze; vršiti voljo koga / vršiti oblast uveljavljati; vrši roditeljske pravice // delati, opravljati: vsak vrši svoje delo; vršiti poklic, prakso // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vršiti kontrolo; vršiti nadzorstvo nad čim nadzorovati kaj; vršiti poizvedbe o čem poizvedovati; vršiti pritisk na koga pritiskati; pouk se vrši v domačem jeziku poučuje se 2. zastar. dokončevati: čebele vršijo celice vršíti se publ., s prislovnim določilom, z glagolskim samostalnikom potekati, dogajati se: zadnje dejanje drame se vrši pred hišo; v njem se je vršil preobrat / opisovati dogodek, kakor se je v resnici vršil / povsod se vrši boj za obstanek se bori; predstava se je
vršila na prostem je bila ♪
- vršíti 2 -ím nedov. (ȋ í) ločevati zrna od latov, klasov s stopanjem po njih: vršiti žito ♪
- vrtáčast -a -o prid. (á) 1. podoben vrtači: vrtačasta globel 2. poln vrtač: vrtačast svet ♪
- vrtávkast -a -o prid. (ā) nanašajoč se na vrtavko: vrtavkasto vrtenje / vrtavkast otrok ♦ agr. vrtavkasti obračalnik obračalnik z vrtavkami ♪
- vrtíčkarski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vrtičkarje ali vrtičkarstvo: vrtičkarske skrbi / vrtičkarsko gibanje ● ekspr. vrtičkarsko pojmovanje kulture zelo ozko, omejeno ♪
- vrtíčkarstvo -a s (ȋ) ljubiteljsko gojenje vrtnine, okrasnih rastlin: ukvarjati se z vrtičkarstvom ♪
- vrtínčast -a -o prid. (ȋ) 1. ki ima vrtince: vrtinčasta reka / vrtinčasta dlaka 2. ki se pojavlja v obliki vrtincev: vrtinčast veter; vrtinčasta meglica / vrtinčasto gibanje zraka / ekspr. vrtinčasti časi 3. fiz., v zvezi s tok, gibanje v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenten: vrtinčasti tok; vrtinčasto gibanje ● ekspr. vrtinčaste stopnice polžaste stopnice vrtínčasto prisl.: dim se vrtinčasto dviga v zrak ♪
- vrtíšče -a s (í) teh. točka, okoli katere se telo vrti: vrtišče vzvoda ♪
- vrtnárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na vrtnarje ali vrtnarstvo: vrtnarsko delo / vrtnarska šola / vrtnarske škarje; vrtnarska žaga / vrtnarski tehnik / vrtnarska razstava ♪
37.739 37.764 37.789 37.814 37.839 37.864 37.889 37.914 37.939 37.964