Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (339-363)


  1.      sámonakladálen  -lna -o prid. (ȃ-ȃ) teh. ki v nasprotju z napravami svoje vrste naklada sam: preurediti nakladalno napravo v samonakladalno ♪
  2.      sámonamèn  -éna m (ȃ-ȅ ȃ-ẹ́) knjiž. dejstvo, da je kaj sámo sebi namen: ta dejavnost ni samonamen, ampak le sredstvo / v samonamen umetnosti ni verjel / samonamen pesništva je notranja izpoved ♪
  3.      sámonapajálnik  -a m (ȃ-ȃ) agr. napajalnik, v katerega priteka voda ob pritisku z gobcem avtomatično: modernizirati hlev s samonapajalniki ♪
  4.      sámonasláda  -e ž (ȃ-ȃ) knjiž. naslada nad samim seboj: on hoče le samonaslado in srečo ♪
  5.      sámonastájanje  -a s (ȃ-ā) knjiž. nastajanje sámo od sebe: po tej teoriji je takrat prenehal proces samonastajanja organskih snovi iz neorganskih ♪
  6.      sámonastánek  -nka m (ȃ-ȃ) knjiž. nastanek sam od sebe: hipoteza o samonastanku življenja ♪
  7.      sámonavijálec  -lca [lc in u̯c] m (ȃ-ȃ) obrt. drog z vzmetjo za avtomatično navijanje platnene zavese ♪
  8.      sámonegácija  -e ž (ȃ-á) filoz., po Heglu negacija pojava, ki jo povzroči pojav sam: samonegacija humanizma ♪
  9.      sámonémški  -a -o prid. (ȃ-ẹ́) zastar. ki je samo v nemškem jeziku: napisi so bili samonemški / samonemške šole ♪
  10.      samoníkel  -kla -o [ǝu̯] prid. (í) 1. ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega: imajo lastno pisavo in samoniklo arhitekturo; samonikla kultura naroda ♦ agr. samonikla rastlina rastlina, ki (z)raste, ne da bi jo posejal, posadil človek // knjiž. izviren, originalen: pesmi niso samonikle niti po vsebini niti po obliki / biti samonikel kipar, pesnik // knjiž. samostojen, neodvisen: biti samonikla osebnost 2. značilen, tipičen za določen osebek: samoniklo doživljanje česa / samonikli nazori samoníklo prisl.: samoniklo rasti, se razvijati; sam.: v takem mišljenju ni nič samoniklega ♪
  11.      samoníklost  -i ž (í) lastnost, značilnost samoniklega: samoniklost naše kulture / knjiž. kritik poudarja njegovo pesniško samoniklost izvirnost, originalnost / knjiž. samoniklost njegove življenjske poti samostojnost, neodvisnost / samoniklost čustvovanja; samoniklost v nazorih ♪
  12.      samonóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima samo eno nogo: tam je stal slep in samonog človek ♪
  13.      sámonôsen  -sna -o prid. (ȃ-ó ȃ-ō) v zvezah: arhit. samonosne stopnice stopnice, pritrjene, vpete samo na eni strani; avt. to vozilo ima samonosno karoserijo karoserijo s toliko okrepljenim dnom, da ne potrebuje šasije ♪
  14.      sámonosílen  -lna -o prid. (ȃ-ȋ) teh. ki ne potrebuje dodatnih nosilnih elementov, opor: samonosilna konstrukcija / samonosilna stena ♦ elektr. samonosilni nadzemni kabel nadzemni kabel, ki je dovolj močen, da lahko visi med razmeroma oddaljenimi oporišči ♪
  15.      sámoobdolžítev  -tve ž (ȃ-ȋ) obdolžitev samega sebe: vztrajati pri samoobdolžitvi ♦ jur. kriva samoobdolžitev ♪
  16.      samooblásten  -tna -o prid. (á ā) knjiž. ki ima neomejeno, samovoljno oblast: bil je svetovalec samooblastnega ruskega carja // oblasten, samovoljen: ima samooblastnega moža / direktorjevo samooblastno ravnanje samooblástno prisl.: samooblastno se je vmešaval v državne posle ♪
  17.      sámooblikovánje  -a s (ȃ-ȃ) oblikovanje samega sebe: želja po samooblikovanju; samoizobraževanje in samooblikovanje / samooblikovanje skupnosti ♪
  18.      sámoobnávljanje  -a s (ȃ-á) knjiž. obnavljanje samega sebe: samoobnavljanje organizma ♪
  19.      sámooboževánje  -a s (ȃ-ȃ) knjiž. oboževanje samega sebe: njegova samozavest je že podobna samooboževanju; pesnikovo samooboževanje ♪
  20.      sámoobrámba  -e ž (ȃ-ȃ) obramba samega sebe: to je bila bolj otrokova samoobramba kot pa hudobija; nagon samoobrambe; pravica do samoobrambe / samoobramba telesa proti bolezni / streljal je v samoobrambi; žival ugrizne v samoobrambi ♪
  21.      sámoobrámben  -bna -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na samoobrambo: samoobrambno sredstvo / samoobrambni nagon / samoobrambne pravice ♪
  22.      sámoobsében  tudi sámoobsêben -bna -o prid. (ȃ-ẹ̑; ȃ-ē) knjiž., redko očiten, nedvomen: samoobsebna resnica ♪
  23.      sámoobsêbiumévnost  -i ž (ȃ-é-ẹ́) knjiž. dejstvo, da je kaj sámo ob sebi umevno: zgodba ne razodeva več pravljične samoobsebiumevnosti ♪
  24.      sámoobsôdba  -e ž (ȃ-ō) knjiž. obsodba samega sebe: poslušala je njegovo samoobsodbo; samoobtožba in samoobsodba ♪
  25.      sámoobtôžba  -e ž (ȃ-ō) obtožba samega sebe: poslušal je njeno mučno samoobtožbo / pisateljeve javne samoobtožbe ♦ jur. kriva samoobtožba ♪

   214 239 264 289 314 339 364 389 414 439  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA