Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (32.076-32.100)


  1.      priskrbéti  -ím dov. (ẹ́ í) biti uspešen v prizadevanju priti do česa: priskrbeti nadomestne dele; priskrbeti si delo, dovoljenje za graditev; priskrbel mu je potrdilo, vstopnice; priskrbeti premog / priskrbel mu je zdravnika ♪
  2.      priskrbováti  -újem nedov. (á ȗ) biti večkrat uspešen v prizadevanju priti do česa: priskrbovati informacije; priskrbovati komu vse, kar želi; žival si z lovljenjem priskrbuje hrano / te dni si priskrbujem ozimnico ♪
  3.      priskút  -i ž (ȗ) slabš. neprijeten, zoprn človek: ta priskut je dosegla svoje / kot psovka pri miru me pusti, priskut ♪
  4.      priskúta  -e ž (ȗ) 1. slabš. neprijeten, zoprn človek: še odgovoriti ni hotela tisti priskuti / kot psovka izgini, priskuta 2. knjiž. neprijetnost, zoprnost: kadar se je spomnil na dogodek, ga je obšla priskuta ♪
  5.      priskúten  -tna -o prid. (ú ū) ekspr. neprijeten, zoprn: priskuten človek / taki opravki so mi priskutni; imeti priskutne navade; že misel na to mi je bila priskutna // nenaraven, izumetničen: pozdraviti s priskutno vljudnostjo; priskutno govorjenje, vedenje priskútno prisl.: priskutno se smejati ♪
  6.      priskútiti  -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr., z dajalnikom narediti, da se v kom vzbudi skrajen odpor: z neprimernimi pripombami so mu priskutili jed; vsak dan so jedli meso, da se mu je že kar priskutilo // narediti, da postane kaj komu neprijetno, zoprno: to mi je priskutilo branje časopisa; priskutiti komu službo; prazni pogovori so se ji priskutili; vsem v razredu se je priskutil / tako ravnanje mi ga je priskutilo ♪
  7.      priskutljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. neprijeten, zoprn: priskutljiv obraz ♪
  8.      priskútnež  -a m (ȗ) slabš. neprijeten, zoprn človek: neki priskutnež me je nadlegoval ♪
  9.      priskútnica  -e ž (ȗ) slabš. neprijetna, zoprna ženska: ta priskutnica me je zadržala celo uro ♪
  10.      priskútnost  -i ž (ú) ekspr. neprijetnost, zoprnost: priskutnost vsiljivega človeka / vztrajal je kljub priskutnostim, ki jih je moral prenašati // nenaravnost, izumetničenost: priskutnost govorjenja, vedenja ∙ ekspr. tožil in vzdihoval je do priskutnosti zelo ♪
  11.      prisladkáti se  -ám se dov. (á ȃ) ekspr. prikupiti se: hotel se ji je prisladkati ● ekspr. spet se je prisladkal k nam pretirano prijazno prišel ♪
  12.      prislánjanje  -a s (ā) glagolnik od prislanjati: tu prislanjanje koles ni prepovedano ♪
  13.      prislánjati  -am nedov. (ā) dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: prislanjati kolo na ograjo, ob ograjo; mokre škornje je prislanjal k peči // dajati kaj v tak položaj, da se (z enim delom) dotika česa: glavo mu prislanja k prsim; ekspr. sonce se je prislanjalo na zgornji rob hribov / ekspr. nizke bajte so se prislanjale k visokim hišam so stale ob njih ∙ ekspr. spet prislanja uho na vrata prisluškuje prislánjati se knjiž. nepovabljen, nezaželen se pridruževati, prihajati kam: vse življenje se prislanja k tujim družinam ♪
  14.      prislepáriti  -im dov. (á ȃ) ekspr. z goljufanjem, varanjem priti do česa: prisleparil je več milijonov; to dovoljenje si je prisleparil ♪
  15.      prislíniti  -im dov. (í ȋ) s slino pritrditi: prisliniti listič na šipo ● ekspr. to ga je tako ujezilo, da ji je prislinil klofuto dal klofuto prislíniti se slabš. 1. nepovabljen, nezaželen se pridružiti, priti kam: ko je izvedel, da gremo tja, se nam je še on prislinil; prisliniti se k dekletu / zagledal ga je na drugi strani dvorane in se prislinil k njemu; prisliniti se v hišo / povsod se prislini zraven 2. prikupiti se: prisliniti se direktorju; kako se ji zna prisliniti ♪
  16.      prislínjenec  -nca m (ȋ) slabš. kdor se nepovabljen, nezaželen pridruži, pride kam: kaj pa spet hoče od nas ta prislinjenec ♪
  17.      prislòn  -ôna m (ȍ ó) 1. redko prislonitev: prislon lestve na zid 2. redko naslonjalo, naslonilo: opiral se je na prislon njenega stola 3. teh. del orodja, naprave, ob katerega se prisloni predmet, ki se obdeluje, meri: prislon pri kotniku ♪
  18.      prislonítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od prisloniti: prislonitev puške k rami ♪
  19.      prisloníti  -slónim stil. -ím dov., prislônil stil. prislónil (ȋ ọ́, í) dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: prisloniti kolo k ograji, ob drevo; prisloniti lestev na zid; odprla je skrinjo in prislonila pokrov ob steno; prislonil se je k drevesu // dati kaj v tak položaj, da se (z enim delom) dotika česa: prislonil je puško k licu, rami, pomeril in sprožil / skloni se k njej in prisloni svoj obraz k njenemu; prislonil je uho k slušalki / prisloniti omaro k steni postaviti jo zelo blizu stene; ekspr. prisloniti hišo ob pobočje postaviti jo ob pobočju ● star. prislonil mu je klofuto dal mu je klofuto; ekspr. vrata je le prislonil priprl; ekspr. k temu prizoru je prislonil še dva druga dodal mu je prisloníti se knjiž. nepovabljen, nezaželen se pridružiti, priti kam: po moževi smrti se je prislonila k teti / v mesto je hodila peš ali pa se je prislonila na kak voz prislónjen -a -o: k zidu prislonjena deska ♪
  20.      prislónjenec  -nca m (ọ́) knjiž. kdor se nepovabljen, nezaželen pridruži, pride kam: noče, da bi ga hči in zet imela za prislonjenca ◊ agr. kozolec, ki stoji tik ob skednju ali hlevu ♪
  21.      prislòv  -óva m (ȍ ọ́) lingv. nepregibna beseda, ki označuje glagol, pridevnik, prislov glede na kraj, čas, način, vzrok: prislovi, predlogi, vezniki in medmeti / časovni, krajevni prislovi; količinski prislov; miselni prislov ki izraža razmerje govorečega do povedanega ♪
  22.      prislóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na prislov: prislovne zveze // v zvezi prislovno določilo stavčni člen, ki določa povedek ali nekatere druge stavčne člene glede na kraj, čas, način, vzrok: prilastek in prislovno določilo / prislovno določilo časa, kraja ♪
  23.      prislóvica  -e ž (ọ̑) zastar. rek, pregovor: sklicuje se na to, kar pravi prislovica; ravnal se je po stari prislovici, da pametnejši odneha / rad govori v prislovicah ♪
  24.      prislóvičen  -čna -o prid. (ọ̑) zastar. splošno znan: njegova dobrota je postala že kar prislovična; prislovična počasnost polža ♪
  25.      prislúga  -e ž (ū) zastar. služabniki, služinčad: gospodar je s svojo prislugo stal na pragu ♪

   31.951 31.976 32.001 32.026 32.051 32.076 32.101 32.126 32.151 32.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA