Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (29.114-29.138)


  1.      pólmésečast  -a -o [u̯m] prid. (ọ̑-ẹ̑) po obliki podoben polmesecu: prerez je polmesečast; polmesečasta oblika ♪
  2.      pólmésečen  -čna -o [u̯m] prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. star pol meseca: polmesečni otrok 2. ki traja pol meseca: polmesečni dopust // ki je za pol meseca: polmesečni zaslužek; polmesečno poročilo 3. ki ima obliko polmeseca: polmesečni uhani / predmet polmesečne oblike ♦ vet. polmesečna zvezda belo znamenje v obliki polmeseca na čelu živali ♪
  3.      pólmésečnik  -a [u̯m] m (ọ̑-ẹ̑) revija, ki izhaja dvakrat na mesec: izdajati polmesečnik ♪
  4.      pólmétrski  -a -o [u̯m] prid. (ọ̑-ẹ̄) ki meri pol metra: polmetrska črta / polmetrska natančnost ♪
  5.      pólmilijónski  -a -o [u̯m] prid. (ọ̑-ọ̑) nanašajoč se na pol milijona: polmilijonska armada; polmilijonsko mesto / polmilijonsko predplačilo ♪
  6.      polnoglásje  -a [u̯n] s (ȃ) zastar. močni, polni glasovi: organist je odprl vse registre, da se je zaslišalo polnoglasje ◊ lingv. polnoglasje v vzhodnoslovanskih jezikih sprememba praslovanskih glasovnih skupin or, ol, er, el v skupine oro, olo in ere ♪
  7.      polnokŕvnost  -i [u̯n] ž (ŕ) ekspr. lastnost, značilnost polnokrvnega: polnokrvnost in bledoličnost / ta dejanja so izraz njegove polnokrvnosti ♪
  8.      polnolétnost  -i [u̯n] ž (ẹ̑) stanje polnoletnega človeka: do polnoletnosti mu manjkata še dva meseca ♪
  9.      polnomásten  -tna -o [u̯n] prid. (á) agr. ki ima vso maščobo: polnomastni sir; polnomastno mleko ♪
  10.      polnoprávnost  -i [u̯n] ž (á) stanje, v katerem ima kdo glede na določen pravni dokument, dogovor vse pravice: doseči polnopravnost; polnopravnost in enakopravnost ∙ pisar. dvomiti o polnopravnosti sklicanega kongresa o upravičenosti, pristojnosti ♪
  11.      polnopŕs  -a -o [u̯n] prid. (ȓ r̄) knjiž. ki ima polne, izrazite prsi: polnoprsa ženska ♪
  12.      pólnost  -i [u̯n] ž (ọ́) značilnost, stanje polnega: polnost posode / polnost ustnic / barva in polnost glasu ● publ. v polnosti se zavedam slabih strani predloga v celoti, popolnoma ♪
  13.      polnoštevílen  -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) 1. ki ima toliko oseb, kot je določeno: bataljon je polnoštevilen; polnoštevilna skupina 2. ki zajema vse osebe določene skupnosti: polnoštevilni zbor zaposlenih / publ. tako polnoštevilne udeležbe že dolgo ni bilo velike, množične polnoštevílno prisl.: akcije so se udeležili polnoštevilno; polnoštevilno zbrani odborniki ♪
  14.      polnoštevílnost  -i [ou̯] ž (ȋ) značilnost polnoštevilnega: polnoštevilnost pevskega zbora ♪
  15.      polnoveljávnost  -i [u̯n] ž (á) pisar. veljavnost: dokazovati polnoveljavnost oporoke ♪
  16.      polnovrédnost  -i [u̯n] ž (ẹ́) publ. lastnost, značilnost polnovrednega: nekatere pridobitve civilizacije ogrožajo biološko polnovrednost človeka; umetniška polnovrednost dela ♪
  17.      polnozvóčnost  -i [u̯n] ž (ọ̄) knjiž. zvočna polnost, bogatost: po svoji polnozvočnosti ustvarja skladba orkestralni vtis ♪
  18.      pólóblast  -a -o [ou̯ tudi ol] prid. (ọ̑-ọ̑) podoben polobli: poloblasta riba / poloblast obok polkrožen / poloblasta oblika ♪
  19.      pólobrtníški  -a -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȋ) ki ima določene značilnosti obrtniškega: polobrtniška proizvodnja ♪
  20.      pólodrásel  -sla -o tudi pólodrástel -tla -o [ou̯-ǝu̯] prid. (ọ̑-ā ọ̑-á) ki ni popolnoma odrasel: polodrasel fant; sam.: razlike med odraslimi in polodraslimi ♪
  21.      pólodvísen  -sna -o [ou̯] prid. (ọ̑-í ọ̑-ȋ) ki ni popolnoma odvisen: polodvisne države / priti v polodvisen položaj ♪
  22.      polomástiti  -im dov. (á ȃ) 1. krajši čas lomastiti: nekaj je polomastilo za njimi, potem je bilo pa vse tiho 2. ekspr. s silo polomiti, potrgati: vihar je polomastil drevje; polomastiti veje ♪
  23.      poloníst  -a m (ȋ) strokovnjak za polonistiko: uvodno študijo je napisal eden največjih jugoslovanskih polonistov ♪
  24.      polonístika  -e ž (í) veda o poljskem jeziku in književnosti: polonistika in bohemistika / diplomirati iz polonistike ♪
  25.      pólós  -í [ou̯] ž (ọ̑-ọ̑) 1. geom. vsak od dveh delov z medsebojnim sečiščem razdeljenih osi elipse, hiperbole: izračunati polos / mala polos elipse 2. avt. vsaka od dveh osi, ki prenašata vrtenje na levo ali desno pogonsko kolo: polos se je zlomila / pogonska polos ♪

   28.989 29.014 29.039 29.064 29.089 29.114 29.139 29.164 29.189 29.214  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA