Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (28.526-28.550) 
- poblískati se -am se dov., tudi pobliskájte se; tudi pobliskála se (í) 1. brezoseb. na hitro močno zasvetiti se: iz topa se je pobliskalo / na nebu se je pobliskalo 2. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okna so se pobliskala / jezno, veselo so se mu pobliskale oči ● ekspr. se ti je zdaj pobliskalo, kako je z njim si zdaj dojel, spoznal ♪
- pobliskávanje -a s (ȃ) glagolnik od pobliskavati: pobliskavanje za gorami je napovedovalo nevihto / pobliskavanje valov v soncu ♪
- pobliskávati -am nedov. (ȃ) 1. večkrat, v presledkih močno zasvetiti: onkraj reke pobliskavajo luči mesta / avtomobilist mu je pobliskaval z žarometi; brezoseb. na zahodni strani neba (se) je pobliskavalo 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: bajoneti, okna pobliskavajo v soncu / oči mu jezno pobliskavajo / pobliskavati z očmi; pren. v teh verzih pobliskava modrost // prikazovati, gibati se v iskreči se svetlobi: beli zobje se ji pobliskavajo izza rdečih ustnic / iz njenih oči pobliskava šaljivost ● pog. reporterji pobliskavajo z aparati fotografirajo z uporabo bliskovne luči; ekspr. v spominu so se mu pobliskavale osebe iz letovišča se jih je večkrat, za krajši čas spomnil ♪
- poblískniti -em dov. (í ȋ) poblisniti: še nekajkrat je poblisknilo in nevihta je minila / oči so mu čudno poblisknile ∙ ekspr. z očmi pobliskniti po sogovorniku jezno ali živahno ga pogledati ♪
- pobliskováti -újem nedov. (á ȗ) 1. večkrat, v presledkih močno zasvetiti: žaromet pobliskuje; brezoseb. na obzorju se pobliskuje se bliska 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: dragulji, rosne kapljice pobliskujejo / njegove oči jezno, navdušeno pobliskujejo ● ekspr. pobliskuje se mu tisoč misli se mu pojavlja za krajši čas pobliskujóč -a -e: v soncu pobliskujoča gladina morja ♪
- poblísniti -em dov. (í ȋ) 1. na hitro močno zasvetiti se: luč je poblisnila in ugasnila; brezoseb. iz puške se je poblisnilo 2. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okna so kdaj pa kdaj poblisnila / jezno poblisniti z očmi ● ekspr. te besede so mi poblisnile skozi možgane sem se jih nenadoma spomnil; ekspr. šele tedaj se mi je poblisnilo, kaj je hotel sem dojel, spoznal; ekspr. nič pametnega se mi ni poblisnilo, zato sem molčal se nisem spomnil, domislil ♪
- pobóljšanje -a s (ọ̑) glagolnik od poboljšati: obljubiti poboljšanje; poboljšanje obsojenca / poboljšanje življenjske ravni delavca ♪
- pobóljšati -am dov. (ọ̑) 1. povzročiti, da kdo pridobi boljše lastnosti: nova družba ga je poboljšala; tega človeka ni mogoče poboljšati; sklenila sta se poboljšati 2. izboljšati: poboljšati življenjske razmere / poboljšati kakovost izdelkov ● žarg., šol. učenec se je poboljšal v fiziki ima boljše ocene pobóljšan -a -o: poboljšani kaznjenci; poboljšani odnosi ♪
- pobóljšek -ška m (ọ̑) 1. star. priboljšek: s poboljški ga je pridobivala zase / za poboljšek mu je poslala kos potice 2. zastar. izboljšanje, izboljšava: doseči poboljšek in napredek; dihanje je kazalo na poboljšek ♪
- poboljševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor poboljšuje: poboljševalec ljudi ♪
- poboljševálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poboljševanje: poboljševalni namen vzgoje ● pog. vzgojni poboljševalni dom prevzgojni dom; pog. poboljševalni zavod vzgojni zavod ◊ jur. kazenski poboljševalni dom zavod, v katerem prestajajo daljše kazni odvzema prostosti odrasli obsojenci; kazenski poboljševalni zavod zavod za prestajanje kazni odvzema prostosti ♪
- poboljševálnica -e ž (ȃ) jur., do 1930 zavod za mladoletne prestopnike: biti v poboljševalnici ● pog. če boš tak, te bomo dali v poboljševalnico v prevzgojni dom ♪
- poboljševánje -a s (ȃ) glagolnik od poboljševati: poboljševanje mladoletnikov / poboljševanje delovnih razmer ♪
- poboljševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. povzročati, da kdo pridobiva boljše lastnosti: poboljševati ljudi; ekspr. gore nas poboljšujejo / poboljševati otrokov značaj 2. izboljševati: poboljševati gospodarstvo; razmere se poboljšujejo ♪
- poboljšljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da poboljšati: poboljšljiv obsojenec / nekateri ljudje niso poboljšljivi ♪
- pobôsti -bôdem dov., pobôdel in pobódel pobôdla, stil. pobòl pobôla (ó) 1. napasti z rogovi: bik ga je pobodel; kravi sta se pobodli 2. zaradi ostrosti povzročiti komu pekočo bolečino: trnje ga je pobodlo 3. narediti vbode, vbodljaje: z vilicami je pobodel krompirje, da bi ugotovil, če so kuhani ● ekspr. jeza ga je pobodla postal je jezen; ekspr. pust ga je pobodel slabo se počuti zaradi nezmernega uživanja hrane, pijače ob pustu ♪
- pobótriti se -im se dov., pobótren (ọ̄) v krščanskem okolju stopiti, priti v botrsko razmerje: družini sta se pobotrili ♪
- póbovski -a -o prid. (ọ̑) pog. fantovski: pobovske navade ♪
- pobožánstvenje -a s (ȃ) glagolnik od pobožanstviti: pobožanstvenje junakov / pobožanstvenje narave ♪
- pobožánstviti -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti kaj za božansko: Rimljani so svoje vladarje pobožanstvili / pobožanstviti naravo // narediti kaj za predmet poveličevanja, občudovanja: pobožanstviti zgodovino pobožánstven -a -o: pobožanstven človek; pobožanstvena narava ♪
- pobožnjákarski -a -o prid. (ȃ) nav. slabš. pretirano pobožen: pobožnjakarska ženska / pobožnjakarsko svetohlinstvo ♪
- pobožnjákarstvo -a s (ȃ) nav. slabš. pretirana pobožnost: vsaka pobožnost je bila zanj že pobožnjakarstvo; zlagano pobožnjakarstvo ♪
- pobožnjáški -a -o prid. (á) nav. slabš. pretirano pobožen: pobožnjaška ženska; pobožna je, a nikakor ne pobožnjaška pobožnjáško prisl.: pobožnjaško se vesti ♪
- pobožnjáštvo -a s (ȃ) nav. slabš. pretirana pobožnost: očitati komu pobožnjaštvo; hinavsko pobožnjaštvo ♪
- pobóžnost -i ž (ọ́) 1. lastnost pobožnega človeka: nikoli ni kazal kake posebne pobožnosti; iskrena, velika pobožnost; pobožnost romarjev / čustvena pobožnost 2. rel. versko opravilo, ki ni določeno za vso Cerkev: opravljati pobožnosti / rožnovenska pobožnost ● vznes. s pobožnostjo jemati pesmi v roke z velikim spoštovanjem ♪
28.401 28.426 28.451 28.476 28.501 28.526 28.551 28.576 28.601 28.626 
