Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (2.801-2.825) 
- skórjevec -vca m (ọ̄) bot. skorjasti lišaj različnih barv, Rhizocarpon: modri, zemljevidni skorjevec ♪
- skórjevka -e ž (ọ̄) knjiž. gozdarska koča, narejena zlasti iz smrekovega lubja: vedriti v skorjevki ♪
- skórjica -e ž (ọ̄) nav. ekspr. manjšalnica od skorja: lepo zapečena skorjica; skorjica žemlje / pojedla sta še zadnjo skorjico kruha / zlato rumena skorjica na cvrtju / ledene skorjice na lužah so pokale pod nogami ♪
- skôro prisl. (ō) raba peša skoraj: a) to je trajalo skoro dve leti / zapravil je skoro vso dediščino; skoro vsak teden pride domov b) njen glas je bil skoro jokav; skoro nobena pesem ga ni prevzela; zdaj je njegovo ime skoro pozabljeno / visok sneg je segal skoro do okna; skoro vedno se ji je pridružil med potjo c) njegov pogled je bil hladen, skoro prezirljiv; nasmehnila se je, ne prisiljeno, ampak mirno, naravno in skoro veselo č) priznam, da se skoro bojim; skoro sem mislil, da ostaneš; skoro poskočila je od veselja; njej je že skoro odleglo / skoro bi padel, ko je voznik nenadoma zavrl; skoro bi si (bila) raztrgala obleko d) potrpite, vsega bo skoro konec; skoro nato si je toliko opomogel, da je začel jesti ♪
- skôroda prisl. (ō) ekspr. skoraj: videl ni skoroda nič; ustavili so se skoroda na vsaki razgledni točki / danes je to skoroda nepoznano čtivo; poznam ga skoroda samo po imenu / bil je ponosen, skoroda ošaben / drugih ljudi skoroda ni bilo; otroci so v pričakovanju skoroda utihnili / bil je tako prepričljiv, da bi mu skoroda verjel ♪
- skórš -a m (ọ̑) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi, Sorbus domestica: plodovi skorša so trpkega okusa; dren, glog in skorš ♪
- skorumpíranost -i ž (ȋ) nav. slabš. lastnost, značilnost skorumpiranega: zlaganost in skorumpiranost družbe ♪
- skorumpírati -am dov. (ȋ) nav. slabš. (moralno) izpriditi, pokvariti, navadno s podkupovanjem: okolica ga je skorumpirala; skorumpiral se je, odkar je na tem položaju skorumpíran -a -o: skorumpiran vladajoči razred; to je skorumpirana znanost ♪
- skósiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) zastar. razkosati, razsekati: skositi piščanca / skositi na majhne dele ♪
- skostenéti -ím dov. (ẹ́ í) spremeniti se v kost: hrustanec skosteni ♪
- skošátiti se -im se dov. (á ȃ) knjiž. postati košat, bujno razraščen: drevo se je skošatilo ♪
- skòt skôta in skóta m (ȍ ó, ọ́) 1. knjiž. izrodek: roditi skota / skot domišljije / to niso ljudje, to so skoti 2. zastar. istočasno skoteni mladiči; gnezdo: skot lisic / večina medvedjih skotov je v januarju kotitev ♪
- skotalíkati -am dov. (ȋ) ekspr. skotaliti, zvaliti: skotalikati kamenček v luknjo; jež se je skotalikal po bregu ♪
- skotalíti -ím dov., skotálil (ȋ í) s kotaljenjem spraviti s česa, kam: skotaliti hlode z voza; skotaliti sod v klet; kovanci so se skotalili pod mizo; kot polna vreča se je skotalil po stopnicah skotalíti se ekspr. s težavo, nerodno priti s česa: počasi se je skotalil s postelje ♪
- skotáti -ám in skótam dov. (á ȃ, ọ̄) nar. skotaliti, zvaliti: skotati sod v klet; skotati se po bregu ♪
- skotítev -tve ž (ȋ) glagolnik od skotiti: mladiči spregledajo šele teden po skotitvi ♪
- skotíti -ím dov., skótil (ȋ í) 1. pri živalih spraviti iz rodil mladiče, mladiča: mačka je skotila mladiče / psica skoti tudi dvakrat na leto 2. nizko roditi: slaba mati ga je skotila 3. slabš. povzročiti nastanek česa: vojna je skotila vse te grozote skotíti se 1. pri živalih priti iz rodil: ko se mladič skoti, je moker in slep // začeti živeti ob prihodu iz rodil: to tele se je skotilo včeraj 2. slabš. nastati, pojaviti se: v takih okoliščinah se bo skotila še kaka bolezen / ta načrt se je skotil v njegovi glavi skotèn -êna -o: skoteni mladiči ♪
- skotízem -zma m (ȋ) filoz. smer, ki izhaja iz naukov sholastičnega filozofa Scota, po katerih je treba teologijo ločiti od filozofije: predstavniki skotizma; tomizem in skotizem ♪
- skotrljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. skotaliti, zvaliti: skotrljati kamen v luknjo; jabolka so se skotrljala po bregu ♪
- skovánka -e ž (á) nav. ekspr. beseda, besedna zveza, narejena navadno neprimerno, prisiljeno: nerodne, ponesrečene skovanke; pomen te skovanke ni čisto jasen ♪
- skováti skújem tudi izkováti -kújem dov., skovál tudi izkovál (á ú) 1. s kovanjem narediti, izoblikovati: skovati denar; skovati orodje, orožje; skovati iz zlata, železa / skovati železo; pren., ekspr. življenje ga je skovalo v moža 2. ekspr. z določenim ravnanjem pripraviti, ustvariti kaj: skovati bratstvo in enotnost; v težkih dneh se je skovalo njuno prijateljstvo; sam si je skoval nesrečo / iz tega je skoval lep denar, dobiček // sestaviti, narediti kaj, navadno s težavo: dolgo se je trudil, da je skoval primeren govor; skovati ime za nov izdelek; skovati domač izraz za tujko / slabš. v tem času je skoval svojo prvo pesem sestavil, napisal 3. ekspr. naskrivaj pripraviti, osnovati kaj: nihče ni vedel, kdo je skoval zaroto / skovati podroben načrt skován tudi izkován -a -o: skovan meč; načrt je bil skrbno skovan; ti zlatniki so bili skovani v petnajstem stoletju; skovan iz
železa; skovana beseda; enotnost narodov je bila skovana v narodnoosvobodilnem boju ♪
- skovíčiti -im dov. (í ȋ) teh. povezati s kovicami: skovičiti cevi skovíčen -a -o: skovičena konstrukcija ♪
- skovík -a m (ȋ) 1. posamezen glas pri skovikanju: slišati je bilo le skovike čukov 2. redko skovikanje: ob skoviku ga je spreletel srh 3. nar. sova, ki skovika: v gozdu se je oglasil skovik; čuk, lesna sova in drugi skoviki ♦ zool. mali skovik najmanjša evropska sova s širokim progastim repom, Glaucidium passerinum; veliki skovik majhna sova s pernatimi uhlji, Otus scops ♪
- skovík medm. (ȋ) posnema glas (nekaterih) sov: skovik, skovik, se oglasi sova ♪
- skovíkanje -a s (ȋ) glagolnik od skovikati: skovikanje je utihnilo ♪
2.676 2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 
