Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (25.926-25.950)


  1.      odpórništvo  -a s (ọ̑) odporniško gibanje: to je bil čas vojne, okupacije in odporništva; zgodovina odporništva ∙ knjiž. znano je bilo njegovo odporništvo nezadovoljstvo, rovarjenje ♪
  2.      odpórnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost odpornega: izgubiti, okrepiti odpornost; velika telesna odpornost; odpornost organizma; odpornost proti boleznim / redko zlomil je njeno odpornost odpor / povečati odpornost lesa z impregnacijo; odpornost materiala proti obrabi, ognju, vlagi / odpornost proti pretrgu / odpornost pšenice proti poleganju ♪
  3.      odposlánec  -nca m (á) kdor je izbran in poslan kam s posebno nalogo: sprejeti odposlanca; državni, vladni odposlanec; odposlanec predsednika republike // kdor je izbran in pooblaščen za zastopanje določenih interesov; delegat: izvoliti odposlanca / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti; pren., pesn. cvet, odposlanec lepote ♪
  4.      odposlánka  -e ž (á) ženska oblika od odposlanec: prišla je kot odposlanka mednarodne organizacije / predlog naše odposlanke je bil sprejet ♪
  5.      odposlánski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na odposlance ali odposlanstvo: opravil je več važnih odposlanskih potovanj ♪
  6.      odposlánstvo  -a s (ȃ) skupina ljudi a) izbranih in poslanih kam s posebno nalogo: poslati, sprejeti odposlanstvo; odposlanstvo vlade; člani britanskega vojaškega odposlanstva b) izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov: izvolili so ga v odposlanstvo delavcev ♪
  7.      odposláti  -póšljem dov., odpôšlji odpošljíte (á ọ́) 1. narediti, da je kaj poslano naslovniku: pisma še ni odposlal; odposlati pošiljko 2. narediti, da kdo odide kam s posebno nalogo: odposlali so ga v mesto, da bi vse uredil; odposlali so jih naprej odposlán -a -o: številka odposlanega dopisa ♪
  8.      odpošíljanje  -a s (í) glagolnik od odpošiljati: odpošiljanje časopisov, pisem ♪
  9.      odpošiljátelj  -a m (ȃ) kdor odpošlje pošiljko: naslov, podpis odpošiljatelja ♪
  10.      odpošiljátev  -tve ž (ȃ) glagolnik od odpošiljati ali odposlati: vse je pripravljeno za odpošiljatev; odpošiljatev blaga; datum odpošiljatve pošiljke ♪
  11.      odpošíljati  -am nedov. (í) delati, da je kaj (večkrat) poslano naslovniku: odpošiljati pisma ♪
  12.      odpráskati  -am dov. (á) s praskanjem odstraniti: odpraskati madež, omet, smolo; odpraskati z nožem ♪
  13.      odpraševálen  -lna -o prid. (ȃ) teh. s katerim se odstranjuje prah: odpraševalni filtri; odpraševalna naprava ♪
  14.      odprávništvo  -a s (ȃ) 1. oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit: časopis mora iz tiskarne v odpravništvo ♦ ptt oddelek na večji pošti, v katerem se odpravljajo pošiljke na naslovne pošte 2. polit., v zvezi odpravništvo poslov diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi, za stopnjo nižje od poslaništva: francoska vlada je omejila diplomatske odnose s to državo na raven odpravništva poslov ♪
  15.      odprávščina  -e ž (ȃ) knjiž. odpravnina, dedni odpravek: določiti v oporoki odpravščino ♪
  16.      odprések  -ska m (ẹ̑) žarg., teh. izdelek iz umetne snovi, oblikovan s stiskanjem v kalupu; stiskanec: proizvodnja odpreskov za motorna vozila ♪
  17.      odpŕtost  -i ž (ȓ) lastnost, stanje odprtega: odprtost ustnic, vek / odprtost pokrajine na jugu / njegova odprtost vsemu novemu; pesnikova odprtost do sveta / odprtost v prihodnost / odprtost revije za prispevke mladih avtorjev / gospodarska in politična odprtost države; želja po večji odprtosti ♪
  18.      odpŕtosten  -tna -o prid. (ȓ) lingv. nanašajoč se na odprtost, razmaknjenost: odprtostna stopnja govorilnih organov ♪
  19.      odpúst  -a m (ȗ) 1. glagolnik od odpustiti: a) prosil je za odpust; večina se je strinjala z njegovim odpustom; odpust iz rudnika, vojaške službe / preprečiti množičen odpust delavcev odpuščanje b) čakati na odpust iz bolnice / začasni odpust kaznjenca ♦ jur. pogojni odpust predčasna izpustitev obsojenca na prostost s pogojem, da ne bo storil do izteka kazni novega kaznivega dejanja 2. zastar. dopust: podaljšati odpust; dobil je tri dni odpusta ♪
  20.      odpústek  -tka m (ȗ) 1. rel. odpuščanje, zmanjšanje zlasti posmrtne kazni za odpuščene grehe: dobiti odpustek; moliti za odpustke / popolni odpustek ♦ zgod. Lutrov nastop proti prodajanju odpustkov 2. star. darilo, spominek, zlasti z romanja, sejma: fantje so dekletom kupovali odpustke; ali si mi prinesel kaj odpustka / za odpustek s sejma ji je prinesel lectovo srce; pren., šalj. te praske so odpustek s plezanja 3. zastar. odpuščánje: odpustek žalitve ● star. delil jim je odpustke z gorjačo tepel jih je ♪
  21.      odpústen 1 -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na odpust: odpustni razlog / odpustna listina; odpustno potrdilo; odpustno spričevalo ♪
  22.      odpústen 2 -tna -o prid. (ú) knjiž. odpustljiv: težko odpustna zmota ♪
  23.      odpustítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odpustiti: privolil je v odpustitev žalitve / odpustitev kazni / odpustitev iz službe ga je zelo prizadela odpust ♪
  24.      odpustíti  -ím dov., odpústil (ȋ í) 1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: ali ji boš kdaj odpustil; odpustil mu je žalitev; ni ji mogel odpustiti vsega; odpustila sta si in se objela / kot vljudnostna fraza odpustite mi to nerodnost oprostite ∙ ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo ♦ rel. odpustiti grehe 2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti: ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star. odpustili so ji plačevanje oprostili so jo plačevanja 3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju: odpustili so dva delavca; včeraj so ga odpustili; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela 4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: več zapornikov so odpustili; odpustili so ga iz bolnice // z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila odpuščèn -êna -o: pomoč odpuščenim delavcem; odpuščen vojak; verjetno bo odpuščen ♪
  25.      odpustljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da odpustiti: ta žalitev ni težko odpustljiva; odpustljivo ravnanje ♪

   25.801 25.826 25.851 25.876 25.901 25.926 25.951 25.976 26.001 26.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA