Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (25.764-25.788)


  1.      oceánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ocean: oceanski zračni tokovi / oceanska plovba / oceanska biologija ♦ geogr. oceansko podnebje podnebje s prevladujočim vplivom oceanskih zračnih tokov // čezoceanski: oceanski letalski promet; oceanske ladje ♪
  2.      ócetnokislínski  -a -o [cǝt in cet] prid. (ọ̑-ȋ) nanašajoč se na ocetno kislino: ocetnokislinske bakterije / ocetnokislinsko vrenje ♪
  3.      ocvèsti  tudi ocvestì ocvetèm, in ocvêsti ocvêtem [-cvǝ- in -cve-] dov., ocvèl ocvelà in ocvêla in ocvetèl ocvetlà in ocvêtel ocvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas odcvesti: češnja hitro ocvete / ekspr. dekle je ocvelo ocvèl -à -ò in ocvèl -a -o in ocvèl ocvêla -o: ocvel regrat; ocvela mladost ♪
  4.      očákovski  -a -o prid. (á) ekspr. tak kot pri očakih: očakovsko dostojanstvo / imel je očakovsko brado dolgo in sivo očákovsko prisl.: živi očakovsko preprosto ♪
  5.      očálast  -a -o prid. (ȃ) po obliki podoben očalom: okrog oči je imel očalaste podplutbe / ekspr. sodnik je bil debel in očalast z očali ♪
  6.      očáranost  -i ž (ȃ) stanje očaranega človeka: nenaden krik ga je iztrgal iz očaranosti / poslušalci so kar onemeli od očaranosti / očaranost nad lepoto pokrajine ♪
  7.      očarljívost  -i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost očarljivega človeka: prevzeli sta ga njena ljubkost in očarljivost / milina in očarljivost njenega glasu ♪
  8.      očáški  -a -o prid. (á) ekspr. tak kot pri očakih: očaške navade ♪
  9.      očeljustáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: očeljustala ga je pri vseh sosedih ♪
  10.      očenàš  -áša m (ȁ á) rel. molitev z začetkom: Oče naš: moliti očenaš; pet očenašev in zdravamarij; pravila zna kot očenaš ● nar. pri vratih je visel dolg očenaš rožni venec; star. za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir čez kratek čas; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čisto ◊ etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom ♪
  11.      očenášek  -ška m (ȃ) ekspr. manjšalnica od očenaš: vsak večer je zanj zmolila dva očenaška ♪
  12.      očesáti  očéšem dov., očêši očešíte; očêsal (á ẹ́) 1. z orodjem ali strojem uravnati, pogladiti: očesati slamo 2. redko počesati: očesati lase ♪
  13.      očésce  -a s (ẹ̑) manjšalnica od oko: mežikati z očesci; prikazala se je glavica z zelenimi očesci; ekspr. njena mala živa očesca / ekspr. modra očesca jezer pod gorami / očesca pri trti ● prepeljati vrv skozi očesca šotora obšite ali s pločevino zaščitene luknjice; mreža z gostimi očesci okenci, zankami ◊ tekst. zanka ali luknjica na nitnici; zool. (rdeča) očesna pega ♪
  14.      očésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oko: ob očesnih kotičkih je že imela gubice / očesne mišice / daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake / očesni bolniki / očesni oddelek; očesni zdravnik; očesna klinika ◊ anat. očesni gibalni živec; (očesna) leča; (očesna) mrežnica notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla; vnetje očesne veznice očesne sluznice; očesni votlini parni votlini pod čelom, v katerih so oči; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev; med. egiptovska očesna bolezen virusno vnetje očesne veznice ♪
  15.      očésnat  -a -o prid. (ẹ̑) ki ima dosti očes, očesc: očesnat krompir ♪
  16.      očétovski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na oče 1: to je njegova očetovska dolžnost; očetovska ljubezen, skrb; zlorabljati očetovsko oblast / je zelo očetovski / sosedu je dal očetovski nasvet / redko očetovski prednik prednik po očetu ◊ jur. očetovska pravda pravda za ugotovitev očetovstva; soc. očetovsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po očetu očétovsko prisl.: očetovsko opominjati; po očetovsko skrbeti za koga; biti očetovsko dober ♪
  17.      očétovstvo  -a s (ẹ́) 1. dejstvo, da je moški oče: dokazati, priznati, zanikati očetovstvo / pog. tožiti koga za očetovstvo v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva 2. knjiž., ekspr. dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik: pripisovali so mu očetovstvo tega programa ♪
  18.      očístiti  -im dov. (í ȋ) 1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko; očistiti s krpo, vodo; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje; pren. očistiti srce hudobije // odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže 2. odstraniti primesi: očistiti rudo; očistiti žito za seme; pren. očistiti jezik tujih besed // odstraniti odvečno iz česa; otrebiti: očistiti mladi gozd; očistiti ledino kamna, redko od kamna / očistiti ribe, solato 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore 4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti ● star. očistiti se grehov spovedati se grehov ◊ med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot očístiti se izčistiti se: voda v potoku se je očistila; vino se še ni očistilo ◊ čeb. čebele se očistijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja očíščen -a -o: očiščeni čevlji; moralno očiščen človek; oprano in očiščeno sadje; očiščeno žito ♪
  19.      očíščati  -am nedov. (í) knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očišča ♪
  20.      očíšče  -a s (í) geom. točka na projekcijski ravnini, ki nastane s pravokotnim projiciranjem projekcijskega središča na to ravnino: očišče perspektivne slike objekta ♪
  21.      očíščenje  -a s (ȋ) glagolnik od očistiti: očiščenje posode, stanovanja / očiščenje mladega gozda / doseči očiščenje s trpljenjem; to poglavje govori o očiščenju glavnega junaka / duševno, moralno, notranje očiščenje ♪
  22.      očiščeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kar očiščuje: trpljenje je očiščevalec človeške duše ♪
  23.      očiščeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čiščenje, očiščevanje: očiščevalna dela na cesti je oviral snežni metež / očiščevalni učinek trpljenja ◊ voj. očiščevalna akcija, operacija akcija, operacija za uničenje ostankov nasprotnikovih enot ♪
  24.      očiščevalíšče  -a s (í) knjiž. kraj za očiščevanje: življenje je bilo zanj kot očiščevališče za dušo ♪
  25.      očiščevánje  -a s (ȃ) glagolnik od očiščevati: človekovo moralno, notranje očiščevanje ♪

   25.639 25.664 25.689 25.714 25.739 25.764 25.789 25.814 25.839 25.864  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA