Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (2.539-2.563)


  1.      skláden 1 -dna -o prid., skládnejši (á) 1. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: skladna celota; ima lepo, skladno postavo / skladen razvoj gospodarstva // ki s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: z užitkom poslušati skladne glasove pevcev; barve vzorca so skladne / siva barva je skladna z večino drugih barv b) logično urejeno celoto: njegov nauk je skladen / duhovno, notranje skladen človek 2. za katerega je značilno medsebojno razumevanje: živela sta v skladnem, srečnem zakonu; odnosi v delovni skupnosti so skladni / skladna družina 3. v zvezi z z ki ima prav take lastnosti, značilnosti, kot so določene, se pričakujejo glede na izbrano merilo urejenosti, pravilnosti: gospodarski razvoj je skladen s sprejetimi resolucijami; z dosedanjimi pojmovanji premalo skladna razlaga; njegova dejanja so skladna z govorjenjem 4. zastar. zložljiv: skladni stoli; skladna miza ◊ geom. lika sta skladna lika sta enaka po obliki in velikosti skládno prisl.: delovati skladno; skladno razvit; ravnati skladno s predpisi ♪
  2.      skláden 2 -dna -o (ȃ) pridevnik od sklad 1: skladna kamnina ♪
  3.      skládenjski  -a -o [dǝn] prid. (á) nanašajoč se na skladnjo: skladenjske zakonitosti / skladenjska vloga pridevnika ♪
  4.      skladíšče  -a s (í) zaprt prostor za shranjevanje česa, navadno izdelkov: izprazniti skladišče; iti v skladišče; hraniti v skladišču; skladišče hrane, razstreliva, vnetljivih tekočin; skladišče za žito / carinsko, vojaško skladišče; ladijsko skladišče; silosno skladišče / zidati skladišče / mravlje imajo pod zemljo skladišče; pren. skladišče znanja ∙ ekspr. moja soba je pravo skladišče v njej je veliko pohištva, predmetov; ekspr. maščoba je glavno skladišče za energijo v njej je shranjena energija // oddelek v delovni organizaciji, ki skrbi za tako shranjevanje: vodja skladišča; delavec v skladišču / javno skladišče ♦ ekon. konsignacijsko skladišče za blago določenega, navadno tujega proizvajalca ♪
  5.      skladíščen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na skladišče: skladiščni prostori; skladiščna površina / skladiščni delavec; skladiščna služba / skladiščni kalo ♦ jur. skladiščni list skladiščnica; zgod. skladiščna pravica v fevdalizmu pravica mesta, da morajo potujoči trgovci skladiščiti v njem svoje blago za določen čas ♪
  6.      skladíščenje  -a s (ȋ) glagolnik od skladiščiti: zaboji so se pri skladiščenju poškodovali; skladiščenje cementa, moke / prostori za skladiščenje ♪
  7.      skladíščiti  -im nedov. (í ȋ) dajati, spravljati v skladišče: skladiščiti moko, sadje / skladiščiti zaboje drugega na drugega // publ. hraniti v skladišču: skladiščiti blago pri normalni temperaturi // publ. hraniti sploh: skladiščiti krompir v kleti / skladiščiti elektriko v akumulatorju; računalnik skladišči podatke; pren. spomin skladišči vtise ♪
  8.      skladíščnica  -e ž (ȋ) ženska oblika od skladiščnik: skladiščnik in skladiščnica ♦ jur. listina, s katero se potrjuje sprejem blaga v skladišče ♪
  9.      skladíščnik  -a m (ȋ) delavec v skladišču: skladiščnik je izdal, prevzel blago; skladiščnik naklada, nosi zaboje / glavni skladiščnik ♪
  10.      skladiščnína  -e ž (ȋ) pristojbina za hranjenje blaga v skladišču: plačati skladiščnino ♪
  11.      skládje  -a s (ȃ) knjiž. skladnost: skladje barv, glasov / skladje misli z resničnostjo / spraviti v skladje s čim uskladiti; to je v skladju z naravnimi zakoni v skladu ♪
  12.      skládnica  -e ž (ȃ) knjiž. skladovnica: skladnica drv, knjig ● bratovska skladnica nekdaj ustanova socialnega zavarovanja delavcev in uslužbencev v rudarskih in železarskih podjetjih ♪
  13.      skládnja  -e ž (á) lingv. zlaganje besed v besedne zveze, stavke: dobro obvlada slovensko skladnjo / skladnja tega besedila je slaba zloženost besednih zvez, stavkov // nauk o tem: skladnja in pomenoslovje ● knjiž., redko skladnja med besedami in dejanji skladnost ♪
  14.      skládnost  -i ž (á) lastnost, značilnost skladnega: skladnost telesa / skladnost barv / skladnost pravnega sistema / doseči skladnost med vsebino in obliko; skladnost zakona z ustavo; stavba je lepa v svoji skladnosti / spraviti v skladnost s čim uskladiti ◊ geom. enakost geometrijskih likov po obliki in velikosti ♪
  15.      skladóven  tudi skládoven -vna -o prid. (ọ̄; á) nanašajoč se na sklad: skladovna ploskev / delitev skladovnega denarja ◊ les. skladovni les les, ki se meri zložen v skladovnico; prostorninski les; teh. skladovni spoj spoj, pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega ♪
  16.      skladovít  -a -o prid. (ȋ) ki je iz skladov: skladovito pobočje ♪
  17.      skladóvje  tudi skládovje -a s (ọ̑; á) knjiž. več skladov, skladi: skladovje gorskih sten ♪
  18.      skládovnica  tudi skladóvnica -e ž (á; ọ̑) 1. kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: skladovnica se je podrla; jemati polena s skladovnice; skladovnica desk, drv, škatel / skladovnica papirja, perila / zložiti v skladovnico / debele skladovnice usedlin plasti 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebrati celo skladovnico spisov ♪
  19.      sklámfati  -am dov. (ȃ) nižje pog. sestaviti, zbiti: sklamfati trame; pren., ekspr. sklamfati nalogo ♪
  20.      sklánja  -e ž (ȃ) knjiž. sklanjatev: sklanja samostalnikov ♪
  21.      sklánjanje  -a s (ȃ) glagolnik od sklanjati: sklanjanje glave / sklanjanje samostalnika ♪
  22.      sklanjátev  -tve ž (ȃ) lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjatev in spregatev / samostalnik lipa se sklanja po ajevski sklanjatvi; imenska, pridevniška sklanjatev; moška sklanjatev samostalnikov moškega spola ♪
  23.      sklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. premikati zgornji del česa navzdol, proti tlom: sklanjati in vzravnavati glavo, hrbet / sklanjal je glavo in poslušal; sklanjati glavo nad šopkom ∙ knjiž. spoštljivo sklanjam glavo pred takim človekom izkazujem mu čast, spoštovanje 2. lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjati samostalnike; sklanjati po pridevniški sklanjatvi sklánjati se 1. premikati glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: hitro se sklanjati / sklanjati se k otroku; sklanja se čez ograjo, skozi okno / sklanjati se po steklenice pod točilno mizo / težki cveti se sklanjajo; veje se sklanjajo nad vodo 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z nad izraža opravljanje dela, opravila, kot ga določa sobesedilo: ves dan se sklanja nad delo; pogosto se sklanja nad knjigo bere, študira; bolničarke so se sklanjale nad ranjenci so jim stregle ● pesn. na gredi se cvet sklanja k cvetu je dosti cvetov; ekspr. sonce se sklanja k obzorju kmalu bo zašlo; knjiž. čas se sklanja v jesen kmalu bo jesen sklanjáje: kašljal je, sklanjaje glavo sklanjajóč -a -e: šla sta navkreber, sklanjajoč glave; sklanjajoča se drevesa ♪
  24.      sklanjátven  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sklanjatev: sklanjatvena končnica / sklanjatveni vzorec ♪
  25.      sklápljanje  -a s (ā) 1. glagolnik od sklapljati: sklapljanje vagonov 2. lingv. tvorjenje (nove) besede s sestavljanjem dveh ali več besed: beseda seveda je nastala s sklapljanjem ♪

   2.414 2.439 2.464 2.489 2.514 2.539 2.564 2.589 2.614 2.639  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA