Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (22.101-22.125)



  1.      mehániški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na mehanike: mehaniške navade / mehaniške klešče; modra mehaniška obleka
  2.      mehanográfski  -a -o prid. () nanašajoč se na mehanografe ali mehanografijo: obiskovati mehanografski tečaj / izpisovanje faktur z mehanografskimi stroji / mehanografska obdelava podatkov
  3.      mehánski  -a -o prid. () 1. nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo: trenje, trki in drugi mehanski pojavi / mehanske lastnosti; mehanska trdnost stekla / mehanski filter 2. povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem: mehanski dražljaji / mehansko čiščenje obleke z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem / mehanske poškodbe poškodbe zaradi udarca, vboda, padca 3. teh. ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi: mehanski dvigalnik; mehanska stiskalnica / mehanska regulacija / mehanska roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka 4. redko ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti; mehaničen: mehansko reševanje nalog ◊ filoz. mehanski materializem mehanični materializem; fiz. mehanski ekvivalent toplote v joulih izraženo delo, ki ustreza eni kilokaloriji; mehanski izkoristek razmerje med močjo, ki jo stroj oddaja, in močjo, ki se stroju dovaja; mehanska energija energija, ki jo ima telo zaradi svoje lege ali gibanja; teh. mehanska obdelava obdelava, s katero se materialu spreminja oblika; mehanska tehnologija tehnologija, ki obravnava spreminjanje oblike materiala mehánsko prisl.: material najprej kemično, nato pa še mehansko obdelajo; ti pojavi se ne dajo razložiti mehansko
  4.      méhast  -a -o prid. (ẹ̑) redko podoben mehu: mehasti rokavi / ekspr. mehaste veke otekle, nabrekle
  5.      mehitaríst  -a m () rel. menih reda, ki se ukvarja z izdajanjem verskih, strokovnih knjig, zlasti v armenskem jeziku: tiskarna mehitaristov
  6.      mehkôbnost  -i ž (ó) ekspr. popustljivost, prizanesljivost: ves njegov obraz izraža mehkobnost / ženska mehkobnost
  7.      mehkočútnost  -i ž (ū) knjiž. obzirnost, popustljivost, prizanesljivost: prostor in čas nista primerna za mehkočutnost / ekspr. mehkočutnost solzavega pesnika občutljivost
  8.      mehkolás  in mehkolàs -ása -o prid. (; á) ki ima mehke, voljne lase: mehkolaso dekle
  9.      mehkolísten  -tna -o prid. () vrtn., navadno v zvezi mehkolistna solata solata, ki ima mehke, sočne liste: krhkolistne in mehkolistne solate
  10.      mehkolupínast  -a -o prid. (í) knjiž. ki ima mehko lupino: mehkolupinast sad / mehkolupinasto jajce jajce z mehko lupino
  11.      mehkosŕčen  -čna -o prid. () knjiž. usmiljen, dobrosrčen: mehkosrčen človek; mati je bila zelo mehkosrčna
  12.      mêhkost  tudi mehkóst -i ž (é; ọ̑) 1. lastnost, značilnost mehkega: gladkost, prožnost, mehkost izdelka / mehkost in usklajenost gibov 2. ekspr. popustljivost, prizanesljivost: očetova nepopustljivost in materina mehkost / hotel je prikriti svojo mehkost ganjenost
  13.      mehkúžnost  -i ž (ú) ekspr. lastnost mehkužnega človeka: ob trdem delu se je znebil mehkužnosti in lahkoživosti; zaradi prevelike mehkužnosti ne vztraja pri nobenem delu
  14.      mehúrčast  -a -o prid. (ú) 1. poln mehurčkov: ves je opečen in mehurčast; led je bil prevlečen z mehurčasto plastjo 2. podoben mehurčku: mehurčast izpuščaj; mehurčasta žleza / tkanina mehurčastega videza
  15.      mehúrčkast  -a -o prid. (ū) 1. poln mehurčkov: mehurčkasta površina 2. podoben mehurčku: mehurčkast izpuščaj
  16.      mehúrjast  -a -o prid. (ú) 1. poln mehurjev: mehurjast obraz; roke so mehurjaste / papir je postal mehurjast 2. podoben mehurju: mehurjasta tvorba ◊ bot. mehurjasti šaš šaš z napihnjenimi plodovi, Carex vesicaria
  17.      mehúrjavost  -i ž (ú) lastnost, značilnost mehurjastega: mehurjavost kože ◊ med., vet. bolezen, ki jo povzročajo mehurnjaki
  18.      meissenski  -a -o [májsǝn-] prid. (á) nanašajoč se na mesto Meissen: meissenska katedrala / dragocen meissenski porcelan
  19.      mejáš  -a m (á) 1. lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo: mejaša se tožita zaradi poti / bil je mejaš z njenim bratom 2. knjiž., redko prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo; sosed: vzhodni mejaši Slovencev so Hrvati in Madžari 3. knjiž., redko obmejni prebivalec: mejaš z narodnostno ogroženega področja; psihološke posebnosti mejašev // nekdaj kmet vojak ob avstrijsko-turški meji: četa hrvaških mejašev; brambovci in mejaši ◊ zgod. mejaš v fevdalizmu lastnik, zakupnik vinograda, ki ni podložen gorskemu gospodu, zlasti na Dolenjskem
  20.      mejášinja  -e ž (ā) 1. lastnica zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo: spreti se z mejašinjo zaradi gozda 2. knjiž., redko sosednja država; soseda: Francija in njena mejašinja Nemčija
  21.      mejášiti  -im nedov.) knjiž., redko imeti s kom isto, skupno mejo: na zahodu mejašimo z Italijani
  22.      mejáštvo  -a s () knjiž. stanje, ko ima kdo s kom isto, skupno mejo: slovensko mejaštvo na Germane in Romane / za to pokrajino je bilo turško mejaštvo neugodno sosedstvo
  23.      mèjdúš  in méjdúš medm. (-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: mejduš, kako je lačen
  24.      mejíšče  -a s (í) knjiž., redko 1. navadno s prilastkom kar časovno ločuje, razmejuje kaj; mejnik: to je važno mejišče v razvoju modernega pesništva 2. meja: mejišče med poezijo in prozo / preorati mejišče
  25.      méjnost  -i ž (ẹ̄) knjiž. lastnost, značilnost mejnega: mejnost pojava, primera

   21.976 22.001 22.026 22.051 22.076 22.101 22.126 22.151 22.176 22.201  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA