Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (21.114-21.138)


  1.      lenúšček  -čka m (ȗ) ljubk. len človek, navadno otrok: mali lenušček še spi / kot nagovor pokonci, lenušček ♪
  2.      lenúšiti  -im nedov. (ú ȗ) zastar. lenariti: popivati in lenušiti ♪
  3.      lenúška  -e ž (ȗ) ekspr. lena ženska: ona je lenuška / kot nagovor le pokonci, lenuška ♪
  4.      lenúštvo  -a s (ȗ) redko lenarjenje, lenoba: očitati komu lenuštvo ♪
  5.      leonínski  -a -o prid. (ȋ) lit., v zvezi leoninski verz verz z notranjo rimo ♪
  6.      lepénkast  -a -o prid. (ẹ́) ki je iz lepenke: zvezek v lepenkastem ovitku; lepenkast podstavek za vrčke; lepenkaste platnice; lepenkasta škatla / lepenkaste vžigalice / torbica iz umetnega usnja ima lepenkast videz kot bi bila iz lepenke ♪
  7.      lepljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost lepljivega: lepljivost blata, mokre zemlje; lepljivost kleja / to daje moki lepljivost ♪
  8.      lepobeséden  -dna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori: lepobeseden govornik / lepobeseden govor ♪
  9.      lepobesédje  -a s (ẹ̑) knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: govornik pogosto zaide v lepobesedje ♪
  10.      lepobesédnik  -a m (ẹ̑) knjiž. kdor lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori: zgovoren lepobesednik ♪
  11.      lepobesédnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: govorniška lepobesednost ♪
  12.      lepodúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) knjiž. ki ima harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: biti lepodušen estet ♪
  13.      lepodúšniški  -a -o prid. (ȗ) knjiž. ki ima harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: bil je lepodušniški meščanski izobraženec ♪
  14.      lepodúšnost  -i ž (ū) knjiž. harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: značilne poteze lepodušnosti ♪
  15.      lepoglásen  -sna -o prid. (ā) star. blagoglasen: lepoglasni slovanski jeziki; lepoglasne rime ♪
  16.      lepoglásje  -a s (ȃ) star. blagoglasje: kritik je očital pesniku, da premalo pazi na lepoglasje ♪
  17.      lepolás  in lepolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) knjiž. ki ima lepe lase: lepolasa boginja ♪
  18.      lepopís  -a m (ȋ) nekdaj učni predmet v osnovni šoli, ki obsega učenje lepe pisave: ocena iz lepopisa ♪
  19.      lepopísec  -sca m (ȋ) kdor piše z lepimi, čitljivimi črkami: v tiskarni je delal kot lepopisec ♪
  20.      lepopísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na lepopisje, lepopis: lepopisne vaje / lepopisna pisava / lepopisni zvezek ♪
  21.      lepopísje  -a s (ȋ) 1. pisanje z lepimi, čitljivimi črkami; kaligrafija: gojiti lepopisje 2. nekdaj učni predmet v osnovni šoli, ki obsega učenje lepe pisave: poučevati lepopisje; zvezek za lepopisje ♪
  22.      lepopísnica  -e ž (ȋ) nekdaj lepopisni zvezek: razdeliti lepopisnice ♪
  23.      leporéčnost  -i ž (ẹ̑) knjiž., ekspr. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: za svojo leporečnostjo skriva pravo čud / leporečnost njegovih govorov ♪
  24.      leposlóvec  -vca m (ọ̑) pisec leposlovnih del: priznan leposlovec // zastar. estet ♪
  25.      leposlóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na leposlovje: zbornik vsebuje tudi leposlovne tekste; brati leposlovne knjige / leposlovni jezik / leposlovna razpravica ♪

   20.989 21.014 21.039 21.064 21.089 21.114 21.139 21.164 21.189 21.214  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA