Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (20.276-20.300) 
- kôšek -ška m (ō) nav. ekspr. manjšalnica od koš: oprtati si košek / košek detelje / gnojni košek / košek za odpadke / otročiček je v košku hitro zaspal ♦ bot. socvetje, ki ima cvete na ploščati ali izbočeni osi; čeb. jamica v goleni zadnjih nog čebele za spravljanje, prenašanje cvetnega prahu ♪
- kôšen 1 -šna -o prid. (ó) agr. nanašajoč se na košnjo: košni sistem / pašno in košno gospodarstvo ♪
- kôšen 2 -šna -o prid. (ȏ) navt., v zvezah: košni podaljšek srednji del sestavljenega jambora, kjer stoji koš; košno jadro križno jadro, nameščeno med spodnjim in vršnim jadrom ♪
- košeníca -e ž (í) travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto: pasti živino po košenicah; košenice in pašniki // travnik sploh: ob hiši imajo košenico ♪
- košeníčica -e ž (í) 1. nar. (pokošena) trava, seno: grabiti košeničico 2. bot. rastlina z nedeljenimi listi in navadno rumenimi metuljastimi cveti, Genista: barvilna, dlakava košeničica ♪
- košenílja -e ž (ȋ) kem. rdeče barvilo iz košeniljke ♪
- košeníljka -e ž (ȋ) zool. na kaktusu živeči kapar z rdečim barvilom v koži, Dactylopius coccus: košeniljka daje rdečo barvo // kem. rdeče barvilo iz te živali ♪
- košenína -e ž (í) 1. travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto: na strmi košenini je le tu in tam rasel kak grm // travnik sploh: za vrtom so imeli njivo in košenino 2. (pokošena) trava, seno: grabiti košenino ♪
- košenínar -ja m (ȋ) zool. večja, komarju podobna žuželka z zelo dolgimi nogami, ki ne pika, Tipula oleracea ♪
- košênje -a s (é) glagolnik od kosíti: stroj za košenje trave ♪
- košêr prid. neskl. (ȇ) v judovski religiji obredno čist: kozliček je bil košer ∙ knjiž., redko košer ljudstvo Judje ♪
- košníca -e ž (í) nar. vzhodno pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; koš: košnice so bile brez okraskov ♪
- kôšnja -e ž (ó) 1. delo, dejavnost, povezana s pospravljanjem trave: pomagati pri košnji; začeti s košnjo; košnja, setev in žetev / druga, prva košnja // čas takega pospravljanja: bilo je ob košnji 2. glagolnik od kosíti: košnja je težko delo / nizka pri tleh, visoka košnja visoko od tal // kar se (na)kosi: letos je bila slaba košnja; pren., ekspr. v tej vojni je imela smrt bogato košnjo ♪
- kóšta -e ž (ọ̑) nižje pog. hrana, jed: košta je bila slaba ♪
- koštáti -ám nedov. (á ȃ) nižje pog. stati, veljati: šola ga dosti košta ♪
- koštrún -a m (ȗ) 1. skopljen oven: jedli so pečenega koštruna 2. ekspr. kdor ima goste, skodrane, navadno razmršene lase: poglej ga, kakšen koštrun je 3. ekspr. navihan, razposajen otrok: ta koštrun ni nikoli pri miru / kot nagovor ti koštrun ti ♪
- koštrúnček -čka m (ȗ) manjšalnica od koštrun: servirali so pečenega koštrunčka / mali koštrunček me je skoraj spravil v strah ♪
- koštrúnji -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na koštrune: koštrunje meso v obari / koštrunja kučma / ekspr. ta človek ima koštrunji obraz ♪
- koštrúnov -a -o (ȗ) pridevnik od koštrun: jedli so koštrunovo pečenko; koštrunovo meso ♪
- koštrunovína in koštrúnovina -e ž (í; ȗ) koštrunje meso: pečena koštrunovina; koštrunovina z rižem ♪
- košúta -e ž (ú) 1. samica jelena: košuta se pase; vitka košuta 2. etn. šema, ki predstavlja četveronogo žival, znana v okolici Celja: biti za košuto ♪
- košútji -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na košute: košutje mleko / ekspr. otroci s črnimi košutjimi očmi ♪
- košútnik -a m (ȗ) bot. gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko, Gentiana lutea: tam rastejo košutniki in jegliči ♪
- kotalkalíšče -a s (í) urejen prostor z betonsko, asfaltno ploskvijo za kotalkanje: vsako popoldne se hodi kotalkat na kotalkališče; drsališča in kotalkališča ♪
- kotálkarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kotalkarje ali kotalkarstvo: kotalkarski krožek / drsalno-kotalkarski klub ♪
20.151 20.176 20.201 20.226 20.251 20.276 20.301 20.326 20.351 20.376 
