Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (18.526-18.550) 
- izvŕšba -e ž (ȓ) jur. prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb: opraviti, ustaviti izvršbo; odložitev izvršbe / sodna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi sodišče; upravna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ; izvršba na nepremičnine, nepremičninah; izvršba z rubežem ♪
- izvŕšen -šna -o prid. (ȓ) ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: izvoliti izvršni odbor; izvršni organi / izvršna oblast / izvršne funkcije / izvršni svet izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine; Republiški izvršni svet; Zvezni izvršni svet ◊ jur. izvršna sodba izvršljiva sodba ♪
- izvrševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izpolnjuje, izvaja: izvrševalec finančnega načrta; izvrševalec nalog / imenovan je bil za izvrševalca oporoke ♪
- izvrševálen -lna -o prid. (ȃ) redko izvršen, izvršilen: izvrševalni odbor; izvrševalni organi / izvrševalna oblast ♪
- izvrševálka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od izvrševalec: vestna izvrševalka nalog ♪
- izvrševánje -a s (ȃ) glagolnik od izvrševati: izvrševanje dolžnosti, nalog / izvrševanje predpisov, zakonov / vestno izvrševanje poklica / izvrševanje oblasti / izvrševanje kazenskih sankcij ♪
- izvrševáti -újem nedov. (á ȗ) publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: izvrševati svoje dolžnosti; izvrševati povelja, ukaze / zakon se ni strogo izvrševal izvajal / imeti in izvrševati oblast ♦ jur. izvrševati smrtne kazni // delati, opravljati: svoje delo je izvrševal v zadovoljstvo vseh // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvrševati čiščenje, nadzorstvo; izvrševati oprašitev opraševati; izvrševati popravila kotlov izvršujóč -a -e: vestno izvršujoč naloge ♪
- izvršílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) knjiž. kdor kaj izpolni, izvede: izvršilec naloge / izvršilec oporoke / publ. izvršilec kaznivega dejanja storilec ♪
- izvršílen -lna -o prid. (ȋ) 1. ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: opravljati izvršilne in upravne zadeve / izvršilni odbor; izvršilni organi; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov 2. nanašajoč se na izvršbo: izvršilni postopek; izvršilni stroški / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba; izvršilni organ kdor opravi izvršbo; izvršilno dovolilo sodni sklep, s katerim se dovoli izvršba; izvršilno sodišče ◊ lingv. izvršilni sedanjik sedanjik dovršnega glagola, ki izraža sedanjost; žel. izvršilne službe službe, ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
- izvršílnost -i ž (ȋ) knjiž., redko izpolnljivost, izvedljivost: izvršilnost naloge ♪
- izvršítelj -a m (ȋ) kdor kaj izpolni, izvede: izvršitelj direktiv / za izvršitelja oporoke je imenoval svojega prijatelja // jur. kdor opravi izvršbo; izvršilni organ: davčni, sodni izvršitelj ♪
- izvršíteljica -e ž (ȋ) ženska oblika od izvršitelj: sestro je imenoval za izvršiteljico oporoke ♪
- izvršítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izvršiti: izvršitev naloge, povelja, ukaza / izvršitev finančnega načrta / odložiti, ustaviti izvršitev kazni ♪
- izvršíti -ím dov., izvŕšil (ȋ í) 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati ♦ jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj // narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo izvršíti se publ. zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je
izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale izvršívši zastar.: izvršivši svojo dolžnost, je odšel izvršèn -êna -o: izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku ∙ postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene ♪
- izvršítven -a -o (ȋ) pridevnik od izvršitev: izvršitveni postopek ♪
- izvršljív -a -o prid. (ȋ í) knjiž. izpolnljiv, izvedljiv: izvršljiv načrt; izvršljiva naloga ♦ jur. izvršljiva odločba, sodba, terjatev odločba, sodba, terjatev, ki se glede na predpisani postopek sme izvesti ♪
- izvršljívost -i ž (í) knjiž. izpolnljivost, izvedljivost: izvršljivost načrta ♦ jur. izvršljivost odločbe, terjatve ♪
- izvŕšnik -a m (ȓ) pog. 1. med narodnoosvobodilnim bojem član izvršnega odbora Osvobodilne fronte: izvršniki so obiskali četo; izvršniki in člani centralnega komiteja 2. član izvršnega sveta: nekaj izvršnikov tudi osebno pozna ♪
- izvršník -a m (í) knjiž., redko izvršitelj: izvršnik direktiv ♪
- izvŕšniški -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na izvŕšnike: izvršniška baraka / izvršniška tajnica ♪
- izvŕšnost -i ž (ȓ) knjiž., redko izpolnljivost, izvedljivost: izvršnost načrta ♦ jur. izvršnost sodbe ♪
- izvŕženost -i ž (ȓ) ekspr. stanje človeka, ki je izločen iz kake skupnosti: izvrženost in osamljenost / občutek izvrženosti iz igre ♪
- izvzémši prisl. (ẹ̑) knjiž. razen, samo ne: te mravlje so podobne našim, izvzemši velikost; nisem je videl v družbi, izvzemši v gledališču / kadijo vsi, ne izvzemši najmlajših, neustalj. najmlajše vključno, vštevši ♪
- izvzétost -i ž (ẹ̑) stanje izvzetega: izvzetost iz celote ♪
- izziválnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost izzivalnega človeka: fantova izzivalnost ga skrbi; bil je znan zaradi svoje drznosti in izzivalnosti / ob njegovi izzivalnosti ne more ostati miren / ekspr. izzivalnost njene obleke ♪
18.401 18.426 18.451 18.476 18.501 18.526 18.551 18.576 18.601 18.626 
