Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (18.101-18.125) 
- izlevíti se -ím se in zlevíti se -ím se dov., izlévi se in izlêvi se in zlévi se in zlêvi se; izlévil se in zlévil se (ȋ í) odstraniti si, sleči si pretesno vrhnjo plast kože: kača, ličinka se izlevi ● ekspr. po nesreči se je izlevil v preprostega človeka je postal ♪
- izlisíčiti -im dov. (í ȋ) ekspr. z zvijačo priti do česa: izlisičil je dovoljenje ♪
- izlisjáčiti -im dov. (á ȃ) ekspr. z zvijačo priti do česa: malo dela, malo izlisjači, pa dobro živi ♪
- izlízanost in zlízanost -i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost izlizanega: izlizanost stopnic / upira se mi njegova izlizanost ♪
- izlóčenost -i ž (ọ́) lastnost, stanje izločenega: izločenost razuma pri umetniškem ustvarjanju; posameznikova izločenost iz družbenega življenja / trpel je zaradi občutka izločenosti ♪
- izluščeváti -újem nedov. (á ȗ) spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči; luščiti: izluščevati kamenčke iz zidu; pren. izluščevati bistvo iz celote izluščeváti se knjiž. postajati jasen, razločen: tendenca lista se že izluščuje ♪
- izluščíti in izlúščiti -im tudi zluščíti in zlúščiti -im dov. (ȋ ú) 1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru // odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka 2. odstraniti zrna s storža: izluščiti koruzo // spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izluščiti kamenček iz zidu; izluščiti drobec granate iz očesa; pren. izluščiti bistvo iz celote ● publ. na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpiade izbrali, določili ◊ med. izluščiti bezgavko odstraniti jo iz okolnega tkiva; med., vet. izluščiti posteljico odstraniti priraščeno posteljico izluščíti se in izlúščiti se tudi zluščíti se in zlúščiti se knjiž. postati viden, se počasi prikazati: iz megle, mraka se je izluščila vas; izza stebrišča se je izluščila siva postava // postati jasen, razločen: iz njenega
značaja se je izluščila dotlej neznana poteza / iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov izlúščen tudi zlúščen -a -o: izluščen grah; izluščen kristal; izluščen strok ♪
- izluščljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da izluščiti: težko izluščljiva zrna ♪
- izmalíčenost tudi zmalíčenost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost izmaličenega: izmaličenost obraza / duševna izmaličenost ♪
- izméničnost -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost izmeničnega: izmeničnost gibov ♪
- izmenljívost -i ž (í) knjiž., redko zamenljivost: izmenljivost sestavnih delov ♪
- izménski -a -o (ẹ̑) pridevnik od izmena: izmenski vodja ♪
- izmerljívost -i ž (í) lastnost, značilnost izmerljivega: izmerljivost obsega ♪
- izmêsti -mêtem tudi -mêdem dov., izmêtel in izmétel izmêtla tudi izmêdel in izmédel izmêdla, stil. izmèl izmêla (é) z ometanjem, pometanjem odstraniti: izmesti saje iz dimnika / redko izmesti ogorke izpod mize pomesti ♪
- izmešetáriti -im tudi zmešetáriti -im dov. (á ȃ) pog. s pogajanjem priti do česa: mešetaril je in končno izmešetaril; izmešetaril je njivo / izmešetaril je podaljšanje roka; prim. zmešetariti ♪
- izmíslek -a [lǝk] m (ȋ) knjiž. izmišljena stvar: večkrat je težko ločiti, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je izmislek; ekspr. zanimivi izmisleki / v knjigi je dosti norčavih izmislekov misli, domislic ∙ star. tisk so imeli za hudičev izmislek izum, iznajdbo ♪
- izmíslica -e ž (ȋ) knjiž. izmišljena stvar: ta zgodba ni izmislica; ekspr. gola izmislica / v knjigi je veliko lepih izmislic misli, domislic ♪
- izmísliti si -im si tudi zmísliti si -im si dov. (í ȋ) 1. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: izmisliti si načrt za pobeg; zopet si je izmislil novo potegavščino; star. izmislil je nekaj novega / izmislil si je dobro opravičilo za odhod / star. pesmi si ni sam izmislil, ampak jo je slišal napisal, spesnil ∙ pog. dobro so si jo izmislili našli so primerno, ugodno rešitev 2. v mislih izoblikovati, ustvariti a) kar v resničnosti ne obstaja: ljudje so si izmislili vile in čarovnice; zgodbo si je čisto, popolnoma izmislil b) kar ne ustreza resnici: v opravičilo si je izmislil, da ga ni bilo doma; ekspr.: lepe reči si je izmislil o sosedu; to ni res, to si je gladko izmislil 3. nav. ekspr. imeti, izraziti željo, ki je navadno neprimerna, neuresničljiva: sredi učenja si je izmislil, da bi šel v kino; kaj vse si bo še izmislila, pog. se bo še izmislila, pa ve, da nimamo
denarja izmíšljen tudi zmíšljen -a -o: izmišljen izgovor; pripovedovati izmišljene stvari; navesti izmišljene številke; osebe v romanu so izmišljene; to je izmišljeno / izmišljeno ime psevdonim; sam.: prikazovati kaj izmišljenega kot resnično ♪
- izmišljáj -a m (ȃ) star. izmišljena stvar: te zgodbice so sami izmišljaji ♪
- izmíšljanje -a s (í) glagolnik od izmišljati si: izmišljanje izgovorov / izmišljanje bajk ♪
- izmíšljati si -am si tudi zmíšljati si -am si nedov. (í) 1. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati: izmišljati si imena za nove pojme / vedno si izmišlja izgovore / star. izmišljati pesmi pisati pesmi, pesniti 2. v mislih oblikovati, ustvarjati a) kar v resničnosti ne obstaja: izmišljati si strahove; izmišljati si vse mogoče b) kar ne ustreza resnici: povej, kako je bilo, in si ne izmišljaj; ljudje si izmišljajo hude stvari o njem 3. nav. ekspr. imeti, izražati želje, ki so navadno neprimerne, neuresničljive: kar naprej si izmišlja, pog. se izmišlja, kaj bi jedel ♪
- izmišljáva -e ž (ȃ) star. izmišljena stvar: dopolnjevati doživetje z izmišljavami ♪
- izmišljávec -vca m (ȃ) ekspr. kdor si kaj izmišlja: kdo ve, kaj vse jim je natvezel ta izmišljavec ♪
- izmišljenína -e ž (í) knjiž. neresnična izjava, pripoved: kar je rekel, ni resnica, ampak izmišljenina / ekspr. njena pripoved se mu je zdela prazna izmišljenina izmišljena stvar ♪
- izmíšljenost -i ž (ȋ) značilnost izmišljenega: izmišljenost oseb, vsebine; meja med resničnostjo in izmišljenostjo ♪
17.976 18.001 18.026 18.051 18.076 18.101 18.126 18.151 18.176 18.201 
