Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (18.039-18.063) 
- izhrúti se -hrújem se dov. (ú) knjiž. izhrumeti se: vihar se je izhrul ♪
- iziménski -a -o prid. (ẹ̑) lingv. izpeljan iz samostalnika ali pridevnika: izimenski glagol, pridevnik ♪
- izíšel -šla -o [ǝu̯] prid. (ȋ) knjiž., redko izšel, ki je izšel: lani izišle knjige / iz osvobodilne vojne izišla ljudska oblast ♪
- izjalávljati se -am se nedov. (á) ne dajati (pričakovanega) uspeha, rezultata: poskusi se mu vselej izjalavljajo ♪
- izjalovíti se -ím se dov., izjalóvil se (ȋ í) ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: načrt, napad se izjalovi; vsi poskusi za izboljšanje razmer so se izjalovili; to prizadevanje se ne sme izjaloviti / zastar. nepričakovan dogodek je izjalovil prejšnji načrt preprečil, onemogočil izjalovljèn -êna -o: izjalovljen načrt; izjalovljeno delo ♪
- izjásniti se -im se dov. (ā ȃ) publ. izreči se, izjaviti: izjasniti se proti centralizaciji; izjasniti se za popolno neodvisnost / o stvari se še ni izjasnil; ni se še izjasnil, kaj misli rekel, povedal ♪
- izjegúljiti se -im se dov. (ú ȗ) slabš. zelo spretno, iznajdljivo izogniti se kaki dolžnosti, neprijetnosti: ne boj se zanj, ta se bo že izjeguljil ♪
- izjémnost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost izjemnega: izjemnost položaja, primera / poudariti želi svojo izjemnost / knjiž. kljub tem izjemnostim je publika delo navdušeno sprejela ♪
- izjésti -jém tudi zjésti zjém dov., 2. mn. izjéste tudi zjéste, 3. mn. izjedó tudi izjéjo tudi zjedó tudi zjéjo; izjéj in izjèj izjéjte tudi zjéj in zjèj zjéjte; izjédel izjédla tudi zjédel zjédla, stil. izjèl izjéla tudi zjèl zjéla (ẹ́) 1. z grizenjem uničiti: črvi, žuželke izjejo les; miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine; pren., ekspr. bolezen mu je izjedla telo 2. s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati: hudournik je izjedel kotanje; reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo; voda si sčasoma izje žleb v steno; pren. žaga je izjedla globoko zarezo v deblo // s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti: voda je izjedla skalo iz stene izjéden tudi zjéden -a -o: izjedena stena; globoko izjedena struga; tla so izjedena od črvov; izjeden od bolezni slab, shujšan ♪
- izkájati se -am se nedov. (á) kadeč se prihajati iz česa: dim se izkaja skozi špranje pod slemenom ● ekspr. pijanost se mu je počasi izkajala počasi se je treznil ♪
- izkášljati -am dov. (ȃ) izvreči (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem: izkašljati gnoj, kri / ni se mogel izkašljati / komaj je izkašljala nitko, ki ji je prišla v grlo ∙ ekspr., redko počasi je le nekaj izkašljal rekel, povedal izkášljati se pog., ekspr. povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: na sestanku se je izkašljal; izkašljati se na račun postrežbe / ste brali, kako se je izkašljal v zadnji številki; prim. skašljati ♪
- izkašljevánje -a s (ȃ) glagolnik od izkašljevati: to zdravilo olajšuje izkašljevanje ♪
- izkašljeváti -újem nedov. (á ȗ) izmetavati (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem: bolnik izkašljuje gnoj, kri ♪
- izkávsati -am dov. (ȃ) nav. ekspr. izkljuvati: strašili so ga, da mu bo sova izkavsala oči ♪
- izklesánost -i ž (á) lastnost, značilnost izklesanega: izklesanost podob / knjiž. plastičnost in izklesanost jezika ♪
- izklesáti -kléšem tudi sklesáti skléšem dov., izklêši izklešíte tudi sklêši sklešíte; izklêsal tudi sklêsal (á ẹ́) 1. s klesanjem narediti, izoblikovati: izklesati črke, kip; izklesati iz enega kosa / izklesati glavo v marmor / v stoletjih si je voda izklesala predor; pren. življenje je izklesalo njeno notranjo podobo 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izklesati jezik; poglede, ki jih je avtor v referatu nakazal, je v knjigi izklesal izklesán tudi sklesán -a -o: izbran in izklesan jezik; v obliki kvadra izklesan kamen; izklesan obraz; izklesana osebnost; fino izklesane poteze ♪
- izklíniti se -im se dov. (í ȋ) geol., navadno v zvezi s plast postopoma se tanjšati in nazadnje izginiti: spodaj debela plast se proti vrhu popolnoma izklini ♪
- izključljívost -i ž (í) lastnost, značilnost izključljivega: izključljivost aparata, stroja / izključljivost resnice in neresnice / zastar. izključljivost plemiške družbe ekskluzivnost ♪
- izkljúčnost -i ž (ȗ) lastnost, značilnost izključnega: izključnost pravice / v njenem salonu je veljalo načelo izključnosti ekskluzivnosti / knjiž. izključnost njegovega duha izjemnost ♪
- izkobacáti se -ám se tudi skobacáti se -ám se dov. (á ȃ) nav. ekspr. s težavo priti iz česa: otrok se je izkobacal iz posteljice; izkobacal se je, zastar. izkobacal je iz jarka / komaj se je izkobacal iz avtomobila; prim. skobacati se ♪
- izkomatáti se -ám se dov. (á ȃ) ekspr. izmotati se: izkomatati se iz odej ♪
- izkonstruirati ipd. gl. skonstruirati ipd. ♪
- izkopavalíšče -a s (í) arheol. kraj, prostor, kjer se izkopava ♪
- izkorenínjenost -i ž (ȋ) ekspr. stanje človeka, ki ni več (čustveno) povezan z okoljem, iz katerega izhaja: duhovna, narodna izkoreninjenost človeka; polastila se ga je zavest izkoreninjenosti ♪
- izkorístek -tka m (ȋ) teh. količina, navadno izražena v odstotkih, ki pove, kolikšen del snovi, energije, dela je koristno porabljen: izkoristek se je povečal za deset odstotkov; doseči dober izkoristek; izkoristek goriva, rude; izkoristek toplote pri kuhanju s plinom je višji kot pri električnem štedilniku / toplotni izkoristek / efektivni izkoristek delovnega časa efektivna izkoriščenost ◊ agr. klavni izkoristek vse, kar se pridobi z zakolom živali; elektr. svetlobni izkoristek razmerje med oddanim svetlobnim tokom in prejeto električno močjo; izkoristek elektromotorja razmerje med mehansko močjo, ki jo elektromotor oddaja, in električno močjo, ki se elektromotorju dovaja; fiz. mehanski izkoristek razmerje med močjo, ki jo stroj oddaja, in močjo, ki se stroju dovaja ♪
17.914 17.939 17.964 17.989 18.014 18.039 18.064 18.089 18.114 18.139 
