Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (16.276-16.300) 
- glúhost tudi gluhóst -i ž (ú; ọ̑) lastnost, stanje gluhega: dedna gluhost / gluhost noči / gluhost premrlih prstov ♪
- glumáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na glumače: glumaška prireditev / sit je njegovih puhlih, glumaških fraz / v vas so se pripeljali glumaški vozovi ♪
- glumáštvo -a s (ȃ) dejavnost glumačev: posvetiti se glumaštvu / glumaštvo in sleparstvo ♪
- glúpost -i ž (ú) star. neumnost: iz oči mu je odsevala glupost / on da je sam in ubog, kakšna glupost ♪
- glúšec -šca m (ȗ) gluh človek: pozabil je, da govori glušcu; slepci in glušci // ekspr. kdor česa noče slišati, razumeti: vse življenje je govoril glušcem / kot psovka ali ne slišite, glušci ◊ bot. njivski plevel, podoben ovsu, Avena fatua ♪
- glušênje -a s (é) glagolnik od glušiti ali glušeti: skrbi jo njegovo naglo glušenje; glušenje ropota ♪
- glušéti -ím nedov. (ẹ́ í) postajati gluh: na starost je začel glušeti ♪
- glušílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) teh. glušnik: zaradi močnih pokov so imeli na ušesih glušilce; montirati glušilec na motorno kolo ♪
- glušílen -lna -o prid. (ȋ) ki gluši, duši: glušilna naprava ♪
- glušíti -ím nedov. (ȋ í) povzročati, da se kaj ne sliši: mehka preproga je glušila korake / veter je glušil glas zvonov, da jih je bilo komaj slišati dušil // s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: glušilo ga je tuljenje in brnenje strojev / bobnenje slapa mu je glušilo ušesa glušèč -éča -e: glušeč hrup strojev; glušeče lajanje in cviljenje ♪
- glušljív -a -o prid. (ȋ í) redko glušeč, oglušujoč: glušljiv hrup ♪
- glušník tudi glúšnik -a m (í; ȗ) teh. priprava za glušenje, dušenje zvoka: pri avtomobilu je pregorel glušnik; nabaviti glušnike za delavce pri vibratorjih ♪
- gmájnski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na gmajno: gmajnsko grmičevje / gmajnska pravica do gmajne / ekspr. saj bajta ni gmajnska, ampak moja skupna ♪
- gmôtast -a -o prid. (ó) ki zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: gmotast blok granita / gmotasti oblaki ♪
- gmôtiti se -im se nedov. (ō ȏ) redko združevati, zbirati se v gmoto: oblaki se gmotijo ♪
- gmôtnost -i ž (ó) knjiž. izredna velikost, masivnost: mogočna gmotnost kipa ♪
- gnájs -a m (ȃ) petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz glinencev in kremena: granit in gnajs / podstavek iz črnega gnajsa ♪
- gnánost -i ž (á) filoz. stanje človeka, ki se hoče polastiti vsega, kar je dano: gnanost k podrejanju drugih ♪
- gnêsti gnêtem nedov., stil. gnetó; gnêtel in gnétel gnêtla, stil. gnèl gnêla (é) povzročati, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: gnesti testo; gnesti vosek, glino; gnesti z rokami, s strojem / nervozno je gnetla robec v rokah mečkala; pren. gnesti in oblikovati neosveščeno množico // ekspr., redko vznemirjati, mučiti: gnete ga zavist; nekaj ga je gnetlo v notranjosti gnêsti se stati ali s težavo se premikati v množici ljudi: množica se je gnetla k izhodu; vsi so se gnetli v sobi; ljudje so se gnetli pred blagajno / otroci se gnetejo okrog peči; pren. misli in vtisi so se mu gnetli po glavi gnetóč -a -e: množica gnetočih se ljudi gnetèn -êna -o: gneteno testo ♪
- gnetljívost -i ž (í) lastnost gnetljivega: gnetljivost ilovice ♪
- gnévati se -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) zastar. jeziti se, razburjati se: zaradi tega se ne gnevaj ♪
- gnézdast -a -o prid. (ẹ́) podoben gnezdu: drevo z gnezdasto krošnjo ♪
- gnezdíšče -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer ptice gnezdijo: zapustiti stara gnezdišča; gnezdišče galebov / ptice se selijo na svoja gnezdišča 2. star. kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in odkoder se širi; žarišče, središče: kužno gnezdišče / gnezdišče germanizacije ♪
- gnídast -a -o prid. (í) gnidav ♪
- gnídavost -i ž (í) lastnost gnidavega: gnidavost lasišča ♦ agr. gnidavost sira ♪
16.151 16.176 16.201 16.226 16.251 16.276 16.301 16.326 16.351 16.376 
