Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (16.189-16.213) 
- glasíti se in glásiti se -im se nedov. (ȋ á) zastar. oglašati se: otrok je zbujen, se že glasi; prepelica se glasi ♪
- glaskoválen -lna -o prid. (ȃ) šol., v zvezi glaskovalna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se najprej berejo posamezni glasovi, nato pa vežejo v besedo ♪
- glaskovánje -a s (ȃ) glagolnik od glaskovati ♪
- glaskováti -újem nedov. (á ȗ) šol. brati nevezano posamezne glasove v besedi: težke besede je treba večkrat glaskovati ♪
- glasníca -e ž (í) ženska oblika od glasník: glasnica novega življenja / umetnost kot glasnica človečanstva / vest o smrti, ki mu jo je prinesla glasnica, ga je močno zadela ♪
- glásnik -a m (ȃ) zastar. najmanjša akustična enota govorjenega jezika; glas ♪
- glasník -a m (í) 1. s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor: bil je glasnik idealov takratne mladine; glasnik svobode / težke naloge pesniškega glasnika 2. knjiž. kdor prinaša kako novico ali sporočilo; sel, kurir: vest so poslali po posebnih glasnikih ♪
- glásnikovec -vca m (ȃ) sodelavec lista Slovenski glasnik ♪
- glásniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na list Slovenski glasnik: glasniška doba ♪
- glasníški -a -o (ȋ) pridevnik od glasník: glasniška razvnetost ♪
- glásnost -i ž (á) 1. lastnost, značilnost glasnega: glasnost pogovora je upadala, začeli so govoriti šepetaje / zaradi glasnosti orkestra pevcev ni bilo slišati 2. jakost slušnega vtisa: glasnost tona; glasnost in barva zvoka; merjenje glasnosti ♪
- glásom predl. (ȃ) pisar., z rodilnikom na podlagi, po: glasom odredbe je udeležba obvezna ♪
- glasoslóven -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na glasoslovje: glasoslovni zakoni; glasoslovna pravila ♪
- glasoslóvje -a s (ọ̑) lingv. nauk o glasovih: glasoslovje in besedotvorje ♪
- glasotvóren -rna -o prid. (ọ̄) lingv. ki tvori, oblikuje artikulirane glasove: glasotvorne prvine ♪
- glasoválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor glasuje: za predlog se je izrekla večina glasovalcev ♪
- glasoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasovanje: glasovalna pravica / glasovalne skrinjice so bile polne glasovnic; glasovalni listek glasovnica / publ., nav. slabš. glasovalni stroj vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za svojo zmago ♪
- glasoválka -e [u̯k] ž (ȃ) ženska, ki glasuje ♪
- glasovánje -a s (ȃ) glagolnik od glasovati: razveljaviti glasovanje; javno, tajno glasovanje; glasovanje o predlaganih kandidatih; glasovanje z dviganjem rok; izid glasovanja; zagotoviti pravico glasovanja / vzdržati se glasovanja; dati predlog na glasovanje ♪
- glasováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) ustno ali pismeno izraziti svojo odločitev ali mnenje, zlasti pri volitvah: glasovati proti predlogu, za predlog; za omenjenega kandidata je glasovalo največ volivcev; o zakonskem predlogu bodo glasovali po končani obravnavi; glasovati z dviganjem rok ♪
- glasóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na glas: odpravljati govorne in glasovne motnje; enotna in pravilna izreka posameznih glasov in glasovnih skupin; občudovali so glasovno ubranost recitatorjev / to je zbor s sijajnim glasovnim materialom; ta skladba zahteva, zlasti v sopranih, velik glasovni obseg; pevka z zavidljivo glasovno višino ♦ lingv. glasovni pojavi spremembe, prilagoditve glasov; lit. glasovna figura posebej izbrani in uporabljeni glasovi za pesniško izražanje glasóvno prisl.: glasovno bleščeč ♪
- glasovír -ja in -a m (ȋ) zastar. klavir: igrati na glasovir ♪
- glasovít -a -o prid. (ȋ) zastar. slovit, znan: glasovit učenjak; ustavil se je v glasoviti krčmi; glasovito ime ♪
- glasóvje -a s (ọ̑) več glasov, glasovi: glasovje slovenskega jezika ♪
- glasóvnica -e ž (ọ̑) listek, na katerega napiše glasovalec svojo odločitev ali mnenje: izpolniti, oddati glasovnico; voliti z glasovnicami; neveljavne glasovnice ♪
16.064 16.089 16.114 16.139 16.164 16.189 16.214 16.239 16.264 16.289 
