Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (1.489-1.513)


  1.      servírka  -e ž (í) gostinska delavka, ki servira: servirka v hotelu ♪
  2.      sêrvis  -a m (ȇ) 1. podjetje, delavnica za popravljanje, vzdrževanje strojev, tehničnih naprav: odpreti nov servis; odpeljati radio, pralni stroj v servis; mreža servisov / avtomobilski, mehanični servis; servis gospodinjskih aparatov, pisalnih strojev // s prilastkom podjetje, ustanova za opravljanje različnih del, uslug: gospodinjski, knjigovodski servis; servis za obdelavo, prenos podatkov / Študentski servis 2. pregled, popravilo strojev, tehničnih naprav: servis je bil drag / narediti, opraviti servis / drugi, prvi servis avtomobila; redni servis 3. šport., pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre, začetni udarec: servis in podaja / zdaj ima on servis bo on serviral; menjava servisa ♪
  3.      servís  -a m (ȋ) komplet navadno šestih ali dvanajstih krožnikov, skodelic in druge namizne posode: ta krožnik ne spada k servisu / dobila je lep čajni servis; jedilni servis sklede za juho in prikuho z globokimi, plitvimi in desertnimi krožniki, navadno za šest ali dvanajst oseb; kavni servis ♪
  4.      sêrvisen  -sna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na sêrvis: servisni delavci; servisna dejavnost / servisna delavnica / servisna služba; servisno vzdrževanje naprav / servisna pralnica servis za pranje perila ♦ teh. servisna jama v tla narejen prostor za pregledovanje spodnjega dela vozila ♪
  5.      servisêr  -ja m (ȇ) delavec, ki dela, opravlja servis: zaposlen je kot serviser ♪
  6.      servisírati  -am dov. in nedov. (ȋ) narediti, opraviti servis: servisirali so petdeset avtomobilov ♪
  7.      servít  -a m (ȋ) rel. član reda, ki se ukvarja zlasti z organiziranjem misijonov ♪
  8.      servitút  -a m (ȗ) jur. pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju s svojo lastnino ali do delne uporabe tuje lastnine; služnost: izgubiti servitut / osebni servitut; servitut poti ♪
  9.      servitúten  -tna -o prid. (ȗ) jur. služnosten: servitutni upravičenec / servitutna pot / servitutna pravica ♪
  10.      sêrvo...  prvi del zloženk (ȇ) strojn. nanašajoč se na povečanje sile z dodajanjem energije: servomehanizem, servozavora ♪
  11.      sêrvomehanízem  -zma m (ȇ-ȋ) strojn. pnevmatični ali hidravlični mehanizem v krmilni ali regulacijski napravi, ki povečuje silo z dodajanjem energije: moč servomehanizma se zmanjšuje ♪
  12.      sêrvomótor  in sêrvomotór -ja m (ȇ-ọ̑; ȇ-ọ̑) strojn. del servomehanizma, ki opravlja za krmiljenje ali regulacijo potrebno delo ♪
  13.      sêrvus  medm. (ȇ) v meščanskem okolju, nekdaj, zlasti med prijatelji, znanci izraža pozdrav: med seboj so se pozdravljali: servus ♪
  14.      sêrž  -a m (ȇ) tekst. gladka bombažna, volnena tkanina v keprovi vezavi ♪
  15.      seržánt  -a m (ā á) v nekaterih državah podoficirski čin, navadno za stopnjo višji od korporala, ali nosilec tega čina: enoti poveljuje seržant ♪
  16.      sêržast  -a -o prid. (ȇ) tekst. ki je iz serža: modra seržasta obleka ♪
  17.      sesáč  -a [sǝs in ses] m (á) nav. mn., zool. nečlenasti zajedavci s priseski, živeči v ožilju človeka, jetrih ovc, goveda, konj in na škrgah rib, Trematodes: sesači in trakulje ♪
  18.      sesáhel  -hla -o [sǝs-ǝu̯ in ses-ǝu̯] prid. (á) knjiž. usahel: sesahel studenec / od starosti sesahlo telo upadlo ♪
  19.      sesálec  -lca [sǝs-u̯c in ses-u̯c tudi sǝs-lc in ses-lc] m (ȃ) 1. žival, ki v mladosti sesa: proučevati sesalce; značilnosti sesalcev ♦ zool. sesalci toplokrvne, z dlako pokrite živali, katerih samice imajo mlečne žleze in navadno kotijo žive mladiče, Mammalia; nižji, višji sesalci 2. električni aparat za sesanje prahu: vključiti sesalec / sesalec za prah ♪
  20.      sesálen  -lna -o [sǝs in ses] prid. (ȃ) nanašajoč se na sesanje: sesalni gibi ustnic / sesalna moč sesalnika; sesalna in izpušna odprtina ♦ bot. sesalni organ rastlinski organ za sesanje snovi iz gostitelja, zlasti pri parazitih; elektr. sesalna cevka cevka, skozi katero se izsesa zrak iz žarnice ali se žarnica napolni s plinom; navt. sesalni bager naprava za čiščenje in poglabljanje plovnih poti s sesanjem; papir. sesalna omara naprava za vakuumsko odstranjevanje dela vode iz mokre plasti na vzdolžnem situ papirnega stroja; strojn. sesalni gib gib, med katerim potiska zunanji tlak tekočino, plin v valj batnega stroja; sesalni ventil ventil, skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja; sesalna cev cev, po kateri doteka tekočina k stroju zaradi nižjega tlaka, kot je v okolici; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko ♪
  21.      sesálka  -e [sǝs-u̯k in ses-u̯k tudi sǝs-lk in ses-lk] ž (ȃ) stroj ali naprava za sesanje tekočin, plinov: izsesati tekočino s sesalko / vodna, zračna sesalka ♪
  22.      sesálnik  -a [sǝs in ses] m (ȃ) električni aparat za sesanje prahu: vključiti sesalnik; posesati tla s sesalnikom / sesalnik za prah ♪
  23.      sesálo  -a [sǝs in ses] s (á) 1. zool. cevast organ nekaterih žuželk za sesanje hrane: čebela srka medičino s sesalom; sesalo in grizalo 2. redko sesalka: izčrpati vodo s sesalom ♪
  24.      sesálski  -a -o [sǝs-ls in ses-ls in sǝs-u̯s in ses-u̯s] prid. (ȃ) nanašajoč se na sesalce: sesalski možgani; sesalski predniki / sesalska favna ♪
  25.      sesánje  -a [sǝs in ses] s (ȃ) glagolnik od sesati: doba sesanja / sesanje palca / sesanje prahu; priprava za sesanje plinov ♪

   1.364 1.389 1.414 1.439 1.464 1.489 1.514 1.539 1.564 1.589  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA