Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (14.714-14.738) 
- dvóčlénski -a -o prid. (ȏ-ẹ̑) nanašajoč se na dvočlenik: dvočlenski izrek, koeficient / dvočlenska enačba ♦ lingv. dvočlenski termin ♪
- dvódejánski -a -o prid. (ọ̑-ȃ) gled. ki ima dve dejanji: dvodejansko odrsko delo ♪
- dvódélnost -i ž (ọ̑-ẹ̑) lastnost, značilnost dvodelnega: dvodelnost obleke / dvodelnost epigrama, soneta; dvodelnost kompozicije, skladbe ♪
- dvódimenzionálnost -i ž (ọ̑-ȃ) značilnost dvodimenzionalnega: dvodimenzionalnost risbe / dvodimenzionalnost umetnosti ♪
- dvódínarski -a -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima vrednost dveh dinarjev: dvodinarski kovanec ♪
- dvódómnost -i ž (ọ̑-ọ̄) značilnost dvodomnega: dvodomnost parlamentarnega sistema ♦ bot. dvodomnost rastlin ♪
- dvódružínski -a -o prid. (ọ̑-ȋ) v zvezi dvodružinska hiša, vila hiša, vila, ki ima dve družinski stanovanji ♪
- dvóglásen -sna -o prid. (ọ̑-ā) muz. komponiran za dva glasova: dvoglasna melodija, pesem / dvoglasno petje dvóglásno prisl.: dvoglasno peti ♪
- dvóglásje -a s (ọ̑-ȃ) muz. glasbeni stavek za dva glasova: uvajati dvoglasje ♪
- dvóglásnik -a m (ọ̑-ȃ) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota: razvoj dolgih samoglasnikov v dvoglasnike ♪
- dvóglásniški -a -o (ọ̑-ȃ) pridevnik od dvoglasnik: dvoglasniški izgovor ♪
- dvógrebénast -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva grebena: dvogrebenast hrib ♦ arheol. dvogrebenasta čelada ♪
- dvóiménski -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. mat., v zvezi dvoimensko število količina, ki se izrazi z dvema merskima enotama: zapisati vrednost z dvoimenskim številom 2. biol., v zvezi dvoimensko poimenovanje dvojno poimenovanje ♪
- dvóinpólsôben -bna -o [u̯s] prid. (ọ̑-ọ̑-ō) v zvezi dvoinpolsobno stanovanje stanovanje, ki ima dve sobi in kabinet: zamenjati dvoinpolsobno stanovanje za trisobno ♪
- dvóizménski -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki poteka v dveh izmenah: dvoizmensko delo / dvoizmenski pouk ♪
- dvojevŕsten -tna -o prid. (ȓ) ki je dveh, različnih vrst: dvojevrstno pisanje o problemu / pri hiši so dvojevrstni otroci dvojni ♪
- dvójezíčnost -i ž (ọ̑-ȋ) 1. znanje in redna raba dveh jezikov: dvojezičnost otrok v obmejnih krajih / dvojezičnost javnih napisov 2. zastar. dvoličnost: očita mu nepoštenost in dvojezičnost ♪
- dvojínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dvojino: dvojinska končnica / dvojinske oblike ♪
- dvojíški -a -o prid. (ȋ) mat. ki ima za osnovo število dve: dvojiški sistem; spremeniti desetiško številko v dvojiško ♪
- dvójniški -a -o prid. (ọ̑) knjiž. razdvojen, razklan: pisatelj je bil tipičen dvojniški človek, vse življenje razpet med dve skrajnosti ♪
- dvójništvo -a s (ọ̑) knjiž. 1. dvojnost: strah in pogum sta bila izraz njegovega dvojništva 2. izredna podobnost s kom, zlasti po zunanjosti: ta dva človeka sta zgovoren primer za dvojništvo ♪
- dvójnojámast -a -o prid. (ọ̑-á) zool., v zvezi dvojnojamasto vretence vretence, ki je spredaj in zadaj vbočeno: dvojnojamasto vretence rib ♪
- dvójnost -i ž (ọ̑) prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost; čutiti v sebi dvojnost; človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost ♪
- dvójnosten -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. dvovrsten, dvojen: ta dualizem v arhitekturi se kaže tudi v dvojnostni tipiki ♪
- dvókís -a m (ọ̑-ȋ) kem. spojina enega atoma elementa z dvema atomoma kisika; dioksid: ogljikov, žveplov dvokis ♪
14.589 14.614 14.639 14.664 14.689 14.714 14.739 14.764 14.789 14.814