Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (13.964-13.988)


  1.      dobronamérnost  -i ž (ẹ́) lastnost dobronamernega človeka: dvomiti o dobronamernosti kritikov / dobronamernost njunega ravnanja je bila očitna ♪
  2.      dobropís  -a m (ȋ) fin. knjiženje v dobro: dobropis na kontu dolžnika // obvestilo o takem knjiženju ♪
  3.      dobrososédski  -a -o prid. (ẹ̑) publ. nanašajoč se na dobre sosede: dobrososedsko sodelovanje držav / dobrososedski odnosi ♪
  4.      dobrosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna ♪
  5.      dobrosŕčnež  -a m (ȓ) ekspr., redko dobrosrčen človek ♪
  6.      dobrosŕčnost  -i ž (ȓ) lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga ♪
  7.      dôbrost  in dobróst -i ž (ó; ọ̑) zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil // dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi ♪
  8.      dobrotljívost  -i ž (í) lastnost dobrotljivega človeka: ganila jih je njegova dobrotljivost ♪
  9.      dobrótniški  -a -o (ọ̑) pridevnik od dobrotnik: dobrotniški nagibi ♪
  10.      dobrótnost  -i ž (ọ̑) knjiž. dobrotljivost, dobrohotnost: spoštujejo ga zaradi njegove dobrotnosti; verjeti v dobrotnost; gledal ga je z izrazom očetovske dobrotnosti ♪
  11.      dobrovóljnost  -i ž (ọ́) lastnost dobrovoljnega človeka: vsi so ga imeli radi zaradi njegove dobrovoljnosti / dobrovoljnosti ni bilo konec ♪
  12.      dobrovóljski  -a -o (ọ̑) pridevnik od dobrovoljec: dobrovoljska divizija, legija ♪
  13.      dóbršen  -šna -o prid. (ọ́) knjiž. precej velik, precejšen: prehodila sta že dobršen del poti; prekopati dobršen kos vrta; ima dobršno mero potrpežljivosti / hodila sta že dobršno uro dobro uro dóbršno prisl.: dobršno dolgo čakati; dobršno pozno je že ♪
  14.      docêntski  in docéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od docent: docentski naslov ♪
  15.      docvèsti  tudi docvestì -cvetèm, in docvêsti -cvêtem [-cvǝ- in -cve-] dov., stil. docvèl docvelà in docvêla in docvetèl docvetlà in docvêtel docvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas cvesti do konca: rože je pomoril mraz, še preden so docvele / akacije so že docvele; prim. docveteti ♪
  16.      dočísta  prisl. (ȋ) knjiž. do čistega: zdaj je dočista umit // popolnoma, čisto: dočista izprazniti; dočista osiveti, uničiti ♪
  17.      dodekafónski  -a -o (ọ̑) pridevnik od dodekafonija: dodekafonska skladba, tehnika ♪
  18.      dodélanost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost dodelanega: roman se odlikuje po psihološki dodelanosti; formalna dodelanost stila ♪
  19.      dogájati se  -am se nedov. (ā) nav. 3. os. večkrat se zgoditi: v podjetju se dogajajo napake; to se pogosto dogaja v naši industriji / ekspr. v tej igri se nič ne dogaja v njej ni dramatskih konfliktov // izraža obstoj, potek v prostoru in času: ne vem, kaj se dogaja v tej hiši / roman se dogaja v nekem zdravilišču / slutil sem, da se z bratom nekaj hudega dogaja ♪
  20.      doganjívost  -i ž (í) knjiž., redko doganljivost: kritikova doganjivost ♪
  21.      doganljívost  -i ž (í) knjiž. sposobnost z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: avtorjeva pronicljivost in doganljivost; to delo je sad dolgega študija in doganljivosti ♪
  22.      dógast  -a -o prid. (ọ́) vet., v zvezi dogasta stoja stoja pri živalih z navzven ukrivljenimi nogami ♪
  23.      dógemski  -a -o [gǝm] (ọ̑) pridevnik od dogma: dogemska zgodovina ♪
  24.      doglédnost  -i ž (ẹ́) knjiž. 1. bližnja prihodnost: upamo, da se bo to v doglednosti uresničilo 2. razdalja, do katere se da (razločno) videti: hiša se zgublja na robu doglednosti ♪
  25.      dogmátičnost  -i ž (á) nav. slabš. lastnost, značilnost dogmatičnega: tuja mu je vsaka dogmatičnost; moti jih dogmatičnost njegovih trditev / tak pouk vodi v dogmatičnost ♪

   13.839 13.864 13.889 13.914 13.939 13.964 13.989 14.014 14.039 14.064  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA