Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (13.951-13.975)



  1.      dobrávski  -a -o () pridevnik od dobrava: dobravske trate
  2.      dobríkati se  -am se nedov. () izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal; zaman se ji dobrikaš; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika dobrikajóč se -a -e: pes se je dobrikajoč stisnil h gospodarju; spregovoriti z dobrikajočim se glasom
  3.      dobríkavost  -i ž (í) lastnost dobrikavega človeka: njena dobrikavost mu že preseda
  4.      dobrodéjnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost dobrodejnega: dobrodejnost morskega podnebja
  5.      dobrodélnost  -i ž (ẹ̑) opravljanje, izkazovanje dobrih del, dejanj: znana je njihova dobrodelnost / sirote so bile prepuščene dobrodelnosti ljudi
  6.      dobrodôšel  -šla -o [ǝ] prid. (ó) 1. čigar prihoda je kdo vesel: dobrodošel gost; vedno boš dobrodošel v naši hiši; kamor pride, je dobrodošel; opustila je obiske, ker je čutila, da ni več dobrodošla / kot pozdrav dobrodošli, kar vstopite 2. ki se da uporabiti, izkoristiti: vsak izgovor mu je dobrodošel; dobrodošla priložnost / nova izdaja pesmi je kar dobrodošla
  7.      dobrodôšlica  in dobrodóšlica -e ž (ō; ọ̑) slavnosten sprejem ob prihodu gosta: pripraviti dobrodošlico; predsedniku bodo priredili toplo dobrodošlico / piti dobrodošlico na čast gostu // pozdravni nagovor ob takem sprejemu: pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; pozdravili so ga s prisrčno dobrodošlico
  8.      dobrodúšen  -šna -o prid.) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šala dobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj
  9.      dobrodúšje  -a s () redko dobrodušnost: z obraza se mu bere dobrodušje / iz dobrodušja ga je obdržal v službi
  10.      dobrodúšnež  -a m () ekspr. dobrodušen človek: šaljivec je in velik dobrodušnež; samozadovoljen dobrodušnež
  11.      dobrodúšnost  -i ž (ū) lastnost dobrodušnega človeka: z njenega obraza sije dobrodušnost; rad ga ima zaradi njegove odkritosrčnosti in dobrodušnosti
  12.      dobrohôtnost  -i ž (ó) lastnost dobrohotnega človeka: prikupil se ji je s svojo dobrohotnostjo
  13.      dobromíseln  -a -o [sǝl] prid. () knjiž. ki dobro, pošteno misli: dobromiselni ljudje tega niso mogli verjeti
  14.      dobronamérnost  -i ž (ẹ́) lastnost dobronamernega človeka: dvomiti o dobronamernosti kritikov / dobronamernost njunega ravnanja je bila očitna
  15.      dobropís  -a m () fin. knjiženje v dobro: dobropis na kontu dolžnika // obvestilo o takem knjiženju
  16.      dobrososédski  -a -o prid. (ẹ̑) publ. nanašajoč se na dobre sosede: dobrososedsko sodelovanje držav / dobrososedski odnosi
  17.      dobrosŕčen  -čna -o prid. () ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna
  18.      dobrosŕčnež  -a m () ekspr., redko dobrosrčen človek
  19.      dobrosŕčnost  -i ž () lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga
  20.      dôbrost  in dobróst -i ž (ó; ọ̑) zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil // dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi
  21.      dobrotljívost  -i ž (í) lastnost dobrotljivega človeka: ganila jih je njegova dobrotljivost
  22.      dobrótniški  -a -o (ọ̑) pridevnik od dobrotnik: dobrotniški nagibi
  23.      dobrótnost  -i ž (ọ̑) knjiž. dobrotljivost, dobrohotnost: spoštujejo ga zaradi njegove dobrotnosti; verjeti v dobrotnost; gledal ga je z izrazom očetovske dobrotnosti
  24.      dobrovóljnost  -i ž (ọ́) lastnost dobrovoljnega človeka: vsi so ga imeli radi zaradi njegove dobrovoljnosti / dobrovoljnosti ni bilo konec
  25.      dobrovóljski  -a -o (ọ̑) pridevnik od dobrovoljec: dobrovoljska divizija, legija

   13.826 13.851 13.876 13.901 13.926 13.951 13.976 14.001 14.026 14.051  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA