Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (13.951-13.975)
- dobrávski -a -o (ȃ) pridevnik od dobrava: dobravske trate ♪
- dobríkati se -am se nedov. (ȋ) izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal; zaman se ji dobrikaš; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika dobrikajóč se -a -e: pes se je dobrikajoč stisnil h gospodarju; spregovoriti z dobrikajočim se glasom ♪
- dobríkavost -i ž (í) lastnost dobrikavega človeka: njena dobrikavost mu že preseda ♪
- dobrodéjnost -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost dobrodejnega: dobrodejnost morskega podnebja ♪
- dobrodélnost -i ž (ẹ̑) opravljanje, izkazovanje dobrih del, dejanj: znana je njihova dobrodelnost / sirote so bile prepuščene dobrodelnosti ljudi ♪
- dobrodôšel -šla -o [ǝu̯] prid. (ó) 1. čigar prihoda je kdo vesel: dobrodošel gost; vedno boš dobrodošel v naši hiši; kamor pride, je dobrodošel; opustila je obiske, ker je čutila, da ni več dobrodošla / kot pozdrav dobrodošli, kar vstopite 2. ki se da uporabiti, izkoristiti: vsak izgovor mu je dobrodošel; dobrodošla priložnost / nova izdaja pesmi je kar dobrodošla ♪
- dobrodôšlica in dobrodóšlica -e ž (ō; ọ̑) slavnosten sprejem ob prihodu gosta: pripraviti dobrodošlico; predsedniku bodo priredili toplo dobrodošlico / piti dobrodošlico na čast gostu // pozdravni nagovor ob takem sprejemu: pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; pozdravili so ga s prisrčno dobrodošlico ♪
- dobrodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šala dobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj ♪
- dobrodúšje -a s (ȗ) redko dobrodušnost: z obraza se mu bere dobrodušje / iz dobrodušja ga je obdržal v službi ♪
- dobrodúšnež -a m (ȗ) ekspr. dobrodušen človek: šaljivec je in velik dobrodušnež; samozadovoljen dobrodušnež ♪
- dobrodúšnost -i ž (ū) lastnost dobrodušnega človeka: z njenega obraza sije dobrodušnost; rad ga ima zaradi njegove odkritosrčnosti in dobrodušnosti ♪
- dobrohôtnost -i ž (ó) lastnost dobrohotnega človeka: prikupil se ji je s svojo dobrohotnostjo ♪
- dobromíseln -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. ki dobro, pošteno misli: dobromiselni ljudje tega niso mogli verjeti ♪
- dobronamérnost -i ž (ẹ́) lastnost dobronamernega človeka: dvomiti o dobronamernosti kritikov / dobronamernost njunega ravnanja je bila očitna ♪
- dobropís -a m (ȋ) fin. knjiženje v dobro: dobropis na kontu dolžnika // obvestilo o takem knjiženju ♪
- dobrososédski -a -o prid. (ẹ̑) publ. nanašajoč se na dobre sosede: dobrososedsko sodelovanje držav / dobrososedski odnosi ♪
- dobrosŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna ♪
- dobrosŕčnež -a m (ȓ) ekspr., redko dobrosrčen človek ♪
- dobrosŕčnost -i ž (ȓ) lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga ♪
- dôbrost in dobróst -i ž (ó; ọ̑) zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil // dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi ♪
- dobrotljívost -i ž (í) lastnost dobrotljivega človeka: ganila jih je njegova dobrotljivost ♪
- dobrótniški -a -o (ọ̑) pridevnik od dobrotnik: dobrotniški nagibi ♪
- dobrótnost -i ž (ọ̑) knjiž. dobrotljivost, dobrohotnost: spoštujejo ga zaradi njegove dobrotnosti; verjeti v dobrotnost; gledal ga je z izrazom očetovske dobrotnosti ♪
- dobrovóljnost -i ž (ọ́) lastnost dobrovoljnega človeka: vsi so ga imeli radi zaradi njegove dobrovoljnosti / dobrovoljnosti ni bilo konec ♪
- dobrovóljski -a -o (ọ̑) pridevnik od dobrovoljec: dobrovoljska divizija, legija ♪
13.826 13.851 13.876 13.901 13.926 13.951 13.976 14.001 14.026 14.051