Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
S (13.876-13.900)
- distribucíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na distribucijo, razdeljevalen: distribucijsko in kinematografsko omrežje; distribucijsko podjetje / distribucijske naprave ♦ mat. distribucijski zakon distributivnostni zakon ♪
- distribuírati -am nedov. in dov. (ȋ) opravljati, izvrševati distribucijo, razdeljevati: distribuirati narodni dohodek v državnem proračunu; distribuirati proizvode / distribuirati filme ♪
- distributêr -ja m (ȇ) kdor opravlja distribucijo: prodati film tujim distributerjem; filmski distributerji; distributerji bencina ♪
- distributêrski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na distributerje: distributerski posli ♪
- distributíven -vna -o prid. (ȋ) ki opravlja distribucijo: slaba organizacija distributivnega aparata; distributivno omrežje ♪
- distributívnost -i ž (ȋ) mat. lastnost množenja, da se lahko eden izmed faktorjev razčleni in posamezni členi množijo: zakon distributivnosti ♪
- distributívnosten -tna -o prid. (ȋ) mat., v zvezi distributivnostni zakon zakon o distributivnosti ♪
- distribútor -ja m (ȗ) redko distributer: distributorji električne energije ♪
- distríkt -a m (ȋ) 1. v nekaterih državah upravna enota različnih velikosti: dežela je razdeljena na distrikte / distrikti v Ilirskih provincah 2. knjiž. okoliš, področje: gozdni distrikt; tovarniški distrikt ♪
- distríkten -tna -o (ȋ) pridevnik od distrikt: distriktni urad ♪
- distrófičen -čna -o (ọ́) pridevnik od distrofija: distrofičen otrok ♪
- distrofíja -e ž (ȋ) med. obolenje, za katero je značilna neurejena presnova celice: distrofija jetrnih, ledvičnih celic ♪
- dišáti -ím nedov. (á í) 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih ∙ ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš dišèč -éča -e: dišeč po
kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol ♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor ♪
- dišáva -e ž (ȃ) 1. snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: jedem dodajamo razne dišave 2. kozmetično sredstvo prijetnega vonja: uporabljati drage dišave 3. nav. mn. vonj, duh: iz kuhinje so se širile prijetne dišave; zastar. dišava planinskega cvetja ♪
- dišávar -ja m (ȃ) kdor pripravlja in prodaja dišave: mazilo je kupil pri dišavarju v mestu ♪
- dišáven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dišavo: dišavne rastline; dišavna zelišča / dišavna sol, voda / dišavna posoda ♪
- dišavína -e ž (í) zastar. kozmetično sredstvo prijetnega vonja; dišava: prodajati dišavine ♪
- dišáviti -im nedov. (ā ȃ) delati kaj dišeče: dišaviti lase; dišaviti se z mazili in parfumi ♪
- dišávnica -e ž (ȃ) 1. nav. mn. rastlina, bogata z dišavnimi snovmi: gojiti dišavnice in zdravilne rastline; nabirati in sušiti dišavnice; domače in tuje dišavnice; dišavnice za juho 2. posodica za dišave: odpreti dišavnico; dragocena dišavnica ♪
- dišéčina tudi dišečína -e ž (ẹ̄; í) zastar. dišava: dodati vinu različne dišečine / trgovec z dišečinami ♪
- dišéčnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost dišečega: dišečnost vrtnic ♪
- ditirámbski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ditiramb: ditirambski zbori / ditirambska pesem / knjiž. ditirambska hvala navdušena, zanosna ♪
- diurníst -a m (ȋ) nekdaj uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan, dnevničar: bil je diurnist na magistratu ♪
- diurnístka -e ž (ȋ) ženska oblika od diurnist: bila je diurnistka pri advokatu ♪
- divergéntnost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost divergentnega: divergentnost razvoja ♪
13.751 13.776 13.801 13.826 13.851 13.876 13.901 13.926 13.951 13.976