Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (11.639-11.663)


  1.      blesketàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. ki se blesketa: blesketave luči; blesketava voda ♪
  2.      bleskòt  -ôta m (ȍ ó) knjiž., redko blesk, blesketanje: bleskot zvezd ♪
  3.      bleskôten  -tna -o prid. (ó) knjiž. bleščeč, lesketajoč se: bleskotni sneg ♪
  4.      bleskovít  -a -o prid. (ȋ) zastar. bleščeč, lesketajoč se: bleskovito okrasje ♪
  5.      blestênje  -a s (é) glagolnik od blesteti: blestenje biserov; zlato blestenje oblakov ♪
  6.      blestéti se  -ím se in blestéti -ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu 2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se blestijo v mesečini; pren. med udeleženci se blestijo imena slavnih igralcev blestéti vzbujati občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: na plesu je blestela v vsej svoji lepoti; blesteti v javnosti blestèč -éča -e: bil je blesteč duh; njegov blesteči slog; blesteča kariera, zmaga ♦ bot. blesteči grintavec alpska trajnica z bleščečimi listi, Scabiosa lucida; prisl.: blesteče govoriti; blesteče beli zobje; bila je blesteče lepa ♪
  7.      blêsti  blêdem nedov., blêdel in blédel blêdla, stil. blèl blêla (é) v vročici zmedeno govoriti: bolnik blede; vso noč je bledel o bojih; nerazumljivo, zmedeno blesti; s smiselnim osebkom v dajalniku: vročino ima in blede se ji; star. blede se mu v glavi / bledlo se ji je, da pada v brezno // slabš. govoriti, pripovedovati: vse je laž, kar ljudje bledejo o meni ● ekspr. zaboga, ali se ti blede zakaj govoriš, ravnaš tako neumno ♪
  8.      blestíca  -e ž (í) nav. mn., redko bleščeč drobec; bleščica: kristalne blestice snega ♪
  9.      blestíkati se  -am se nedov. (ȋ) redko blesketati se, lesketati se: zaponka se blestika ♪
  10.      blestívka  -e ž (ȋ) rib. kovinska vaba za lovljenje rib: sulec je zgrabil za blestivko ♪
  11.      blestník  -a m (í) petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz sljude in kremena ♪
  12.      bleščánje  -a s (ȃ) glagolnik od bleščati se: bleščanje jezera ♪
  13.      bleščáti se  -ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna // močno sijati: sonce se blešči 2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja 3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo bleščáti redko vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež bleščèč se -éča -e: bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; prim. bleščeč ♪
  14.      bleščàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščave kupole mesta / bleščavo sonce 2. razkošen, sijajen: bleščavi dvor; pren. v njegovih pesmih ni tiste bleščave dovršenosti ♪
  15.      bleščáva  -e ž (ȃ) 1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra // odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja 2. knjiž., redko razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote ♪
  16.      bleščávica  -e ž (ȃ) knjiž. močna svetloba: ostra bleščavica ga je zmedla ♪
  17.      bleščávost  -i ž (á) knjiž. lastnost bleščavega: bleščavost snega jemlje vid ♪
  18.      bleščèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje ∙ bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se ♪
  19.      bleščíca  -e ž (í) nav. mn. svetleča se okrasna kovinska ploščica: pošiti ovratnik z bleščicami; večerna obleka z zlatimi bleščicami / pustni kostum, posut z bleščico; pren. enoličnost pesmi poživljajo artistične bleščice // bleščeč drobec: ledene bleščice / svetloba se je v tisočerih bleščicah razpršila po reki ◊ les. deska, žagana pravokotno na letnice ♪
  20.      bléščiti  -im nedov. (ẹ́) redko jemati vid, slepiti: sonce ga blešči; bliski mu bleščijo oči ♪
  21.      bleščôba  -e ž (ó) bleščava: bleščoba ga slepi; sončna bleščoba / pisana panorama bleščobe ♪
  22.      blíniti se  -im se nedov. (í ȋ) redko razblinjati se: vsaka rešitev se je blinila kakor milni mehurček ♪
  23.      blísk  -a m (ȋ) močna trenutna svetloba pri razelektrenju ozračja: bliski osvetljujejo nebo, nas slepijo; bliski švigajo; na obzorju se utrinja blisk na blisk; slepeč blisk; blisk in grom; kakor blisk je planil jastreb med kokoši; novica se je raznesla ko blisk; misel, hitra ko blisk; (kakor) v blisku se je zgodilo; pren. iz oči mu švigajo jezni bliski; oči mečejo bliske // močna, trenutna svetloba sploh: blisk eksplozije, reflektorja, svetilnika ♪
  24.      blískalica  -e ž (ȋ) fot. bliskovna luč: sprožiti bliskalico; elektronska bliskalica ♪
  25.      blískanje  in bliskánje -a s (í; ȃ) glagolnik od bliskati: bliskanje in grmenje / bliskanje flešev ♪

   11.514 11.539 11.564 11.589 11.614 11.639 11.664 11.689 11.714 11.739  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA