Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

S (10.651-10.675)



  1.      apnénčast  -a -o prid. (ẹ̄) ki je iz apnenca: apnenčasta polževa lupina; apnenčaste plasti, skale // ki vsebuje apnenec: apnenčasta zemlja
  2.      apnéniški  -a -o prid. (ẹ̄) ki je iz apnenca; apnenčast: apneniški skladi v kamnini drugačne vrste ♦ geogr. Južne apneniške Alpe
  3.      apníšče  -a s (í) kraj, kjer se žge apno
  4.      apníški  -a -o prid. () apnenčast: apniška tla
  5.      apodíktičnost  -i ž (í) lastnost, značilnost apodiktičnega: apodiktičnost trditve / v njegovih izjavah moti apodiktičnost
  6.      apokalípsa  -e ž () rel. grozljivo veličastni opisi konca sveta: temne vizije apokalipse / Apokalipsa zadnja svetopisemska knjiga z videnji apostola Janeza o koncu sveta; pren. atomska apokalipsa
  7.      apokrífnost  -i ž () značilnost apokrifnega: apokrifnost teksta
  8.      apolíničnost  -i ž (í) knjiž. lastnost, značilnost apoliničnega: erotična in kozmična apoliničnost pesnikove lirike
  9.      àpolítičnost  -i ž (-í) lastnost, značilnost apolitičnega človeka: apolitičnost prebivalstva industrializiranih držav / brezidejnost in apolitičnost v književnosti
  10.      apologétski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na apologetiko: apologetsko delo
  11.      apólonski  -a -o prid. (ọ̑) tak kot pri Apolonu: mladenič apolonske rasti // redko apoliničen: apolonski in dionizični tip
  12.      apopleksíja  -e ž () 1. med. možganska kap: posledice apopleksije 2. gozd. nenadno sušenje drevesa
  13.      aposiopéza  -e ž (ẹ̑) lit. opustitev, opuščanje konca stavka zaradi večjega učinka, zamolk: med govorniškimi figurami je največkrat uporabljal aposiopezo
  14.      apostát  -a m () rel. kdor odpade od vere, odpadnik: biti apostat; pren. politični apostat
  15.      apostazíja  -e ž () rel. odpad od vere, odpadništvo: verska brezbrižnost je pri njem prešla v apostazijo; pren. njegova apostazija je očitna: iz rodoljuba je postal zatiralec narodnih pravic
  16.      apóstelj  -na [tǝl] m (ọ̑) star. apostol
  17.      aposterióren  -rna -o prid. (ọ̑) filoz. dobljen iz izkustva, izkustven: aposteriorna spoznanja
  18.      a posterióri  prisl. (ọ̄) filoz. iz izkustva, po izkustvu, ant. a priori: dokazovati, sklepati a posteriori; neskl. pril.: spoznanje a posteriori
  19.      apóstol  -a m (ọ̑) 1. rel. vsak od dvanajsterih Kristusovih učencev: apostol Peter; pisma apostolov / Dejanja apostolov knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve // prvi oznanjevalec krščanstva: slovanska apostola Ciril in Metod / apostol narodov sv. Pavel 2. s prilastkom goreč glasnik ideje: biti apostol miru
  20.      apostolát  -a m () rel. dejavnost kristjanov za zveličanje soljudi: hierarhični, laični apostolat / apostolat zgleda
  21.      apostólik  -a m (ọ̄) rel. papež: apostolik Nikolaj je poslal po Cirila in Metoda
  22.      apostolováti  -újem nedov.) knjiž. učiti, širiti krščanstvo: Ciril in Metod sta apostolovala med Slovani
  23.      apostólski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na apostole: apostolski časi / delovati z apostolsko gorečnostjo / apostolska vera molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov katoliške veroizpovedi; Apostolska dela knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve 2. rel. nanašajoč se na papeža, apostolski sedež: apostolski blagoslov / apostolski administrator upravitelj apostolske administrature; apostolski delegat papežev odposlanec za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki nimajo diplomatskih zvez z apostolskim sedežem; apostolski sedež papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj; apostolska nunciatura stalno papeško poslaništvo za nadziranje cerkvenega življenja v državah, ki imajo diplomatske zveze z apostolskim sedežem
  24.      apostólstvo  -a s (ọ̑) rel. 1. apostolat: udeležba laikov pri hierarhičnem apostolstvu // cerkveno društvo z nabožnimi nalogami: vpisati se v apostolstvo / apostolstvo sv. Cirila in Metoda 2. dejstvo, da kaj izvira od apostolov in da je skladno z njihovim naukom: apostolstvo Cerkve
  25.      apostróf  -a m (ọ̑) lingv. grafično znamenje v obliki vejice za označevanje izpuščene črke, opuščaj

   10.526 10.551 10.576 10.601 10.626 10.651 10.676 10.701 10.726 10.751  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA